Oaza je rodovitno mesto sredi puščave, otok življenja v oceanu ekstremnih temperatur. Vsaka oaza vedno vsebuje enega ali več izvirov. Oaze omogočajo preživetje dolgih pohodov po puščavi. V velikih puščavah, kot je Sahara, se mesta združujejo okoli virov vode, kot so oaze in reke.
Kaj povzroča oazo? Oaza je pravzaprav mesto v puščavi, kjer je nadmorska višina dovolj nizka, da je vodna miza tik pod površjem, kar ima za posledico prisotnost izvirov. Tudi v puščavi občasno dežuje, kar povzroči vodno gladino tik nad skalo, običajno nekaj sto metrov pod površjem. Pesek je zelo porozen, zato večina vode teče skozenj in navzdol do kamnine.
Puščave so sestavljene iz več milijonov ton peska. Obstaja samo ena naravna sila, ki jo je sposobna premikati v znatnih količinah – veter. Čeprav v povprečni prašni nevihti deset kubičnih čevljev (3.05 kubičnih metrov) zraka zadrži le približno unčo peska, lahko kubična milja (1.6 kubičnih km) zraka premakne približno 4,600 ton tega, kar vodi do občutne erozije. Huda neurja lahko premakne kar 100 milijonov ton peska in prahu.
Na določenih območjih, kjer neurja premikajo velike količine peska, se erozija zakoplje vse do vodne mize in jo spravi tik pod površje. Tam posajena semena lahko poženejo in razširijo korenine v vlažno zemljo ter ustvarijo oazo.
Včasih je oaza, ki jo ustvari veter, lahko zelo velika, ko nevihte izbrišejo ogromna območja puščave. Velika oaza Kharga v Sahari, na primer, je dolga več kot 100 km in široka od 161 do 12 milj (50 do 19.3 km). Oaza je nastala, ko je erozija povzročila, da so se robovi velike depresije potopili do vodne mize.