Ni enotnega merila, ki bi državo naredilo suvereno, vendar se suverenost v sodobnem svetu običajno nanaša na zmožnost vlade, da uveljavlja zakone na ozemlju. O konceptu suverenosti se je razpravljalo skozi stoletja in od takrat se ni pojavila nobena dobro sprejeta definicija. Obstaja razlika med pravno in dejansko suverenostjo, vendar vlade, ki so sposobne učinkovito uveljavljati zakone, običajno trdijo, da so suverene in jih tuje države priznavajo kot suverene.
Koncept suverenosti je običajno povezan s Thomasom Hobbesom, angleškim filozofom iz 15. stoletja. V svoji knjigi Leviathan iz leta 1651 Hobbes zagovarja obliko izključne, absolutne monarhije, da odstrani ljudi iz naravnega stanja. Brez suverene oblasti, ki bi vladala prebivalstvu, bi bilo življenje ljudi »gnusno, surovo in kratko«. Leviathan je bil v preteklih letih naletel na številne polemike, vendar velja za eno od temeljnih del teorije družbene pogodbe.
V dobi razsvetljenstva se je kot legitimna osnova suverene oblasti zagovarjal razum in ne dednost. Za prejšnja stoletja je bila na splošno značilna suverenost verskih institucij ali vladajočih aristokracija, kar so razsvetljenski misleci zavračali. Francoska in ameriška revolucija iz poznih 1700-ih sta si prizadevali za vzpostavitev suverene vladavine samih državljanov.
Obstajata dva različna občutka suverenosti, pravni in dejanski. Pravna suverenost se nanaša na teoretično trditev organa upravljanja, da vlada svojim subjektom. Ta pravila so običajno kodificirana v nizu zakonov. Dejanska suverenost je po drugi strani stopnja, do katere je organ upravljanja dejansko sposoben nadzorovati svoje subjekte. Če ljudje na splošno ne sledijo avtoriteti, ki trdi, da je suverena, obstaja le malo dejanske suverenosti.
Pravno in dejansko suverenost lahko ponazorimo na primeru Ljudske republike Kitajske (LRK) in Republike Kitajske. Okoli leta 1990 sta oba vodstvena organa zahtevala pravno suverenost nad celinsko Kitajsko in otokom Tajvan. V praksi je LRK izvajala dejanski nadzor le nad celinsko Kitajsko, Republika Kitajska pa je nadzorovala samo Tajvan. Ta dva organa upravljanja sta imela enako pravno suverenost, vendar se je njuna dejanska suverenost razlikovala.
To vprašanje suverenosti je pomembno tudi v mednarodnih odnosih. Vlade, ki želijo vzpostaviti diplomatske odnose z drugimi narodi, se morajo najprej odločiti, kateri organ upravljanja bodo priznali kot suveren. V mnogih primerih je lahko samo ena očitna izbira. V primeru LRK in Republike Kitajske pa to morda ni lahka odločitev. Priznavanje ali zavračanje suverenosti vodstvenega organa je pogost vzrok mednarodnih sporov.