Zakon o resnici o varčevanju je vladna odločitev, ki zagotavlja večjo preglednost za potrošnike, ki delajo z bankami. Natančneje, zakon od bank zahteva, da razkrijejo provizije, zagotovijo letne odstotke donosnosti in druge informacije. Ta zakon je neposredna posledica velikega zveznega prestrukturiranja leta 1991. Prav tako je zakon omejen le na nekatere stranke bank in je povzročil nekaj nepričakovanih pomanjkljivosti v zvezi s papirologijo.
Korenine zakona o resnici pri varčevanju izvirajo iz zakona o izboljšanju Zvezne korporacije za zavarovanje vlog (FDIC) iz leta 1991. V prizadevanju za krepitev FDIC mu je ta zakon večinoma dovoljeval izposojanje pri ministrstvu za finance Združenih držav. Poleg te velike spremembe je vlada sprejela številne druge zakone, katerih cilj je izboljšati stabilnost varčevanja in posojil v državi.
Eden takšnih zakonov je bil zakon o resnici pri varčevanju, ki je zahteval, da banke in posojilne institucije upoštevajo štiri osnovna pravila. Prvi je, da morajo posojilne institucije strankam razkriti letni odstotek donosnosti na varčevalne račune, da bodo bolje razumele, koliko obresti bodo zaslužili v enem letu. Drugič, bančne institucije morajo plačati celoten depozit namesto dela. Tretja zahteva, da posojilne institucije navedejo provizije za zavrnjene čeke, bančna nakazila in druge storitve. Nazadnje zakon pravi, da banke ne morejo oglaševati brezplačnih tekočih računov, če so dejansko povezane pristojbine.
Namen zakona je strankam bančništva zagotoviti dovolj podatkov za pravilno odločitev o varčevanju. S temi dodanimi informacijami lahko ljudje zbirajo informacije od različnih bank in primerjajo obrestne mere, da najdejo najboljše. Drug učinek je preprečiti bankam, da bi izkoriščale stranke, tako da prisilijo posojilodajalce, da so popolnoma transparentni.
To dejanje pa ne velja za vse. Zakon o resnici pri varčevanju velja samo za fizično osebo, torej posameznega kupca. Za podjetja in organizacije ta pravila ne veljajo. Še en nepričakovan rezultat tega dejanja je povečanje papirologije pri odprtju računa. Ker morajo posojilodajalci posredovati tako globino informacij, je pri odpiranju računa pogosto na voljo velika kopica dokumentacije, ki jo je treba podpisati ali parafirati. Ti dokumenti pomenijo, da je stranka prejela dokumente, ki jih mora banka po zakonu predložiti.