Ljudje si svet delimo z živalmi, številni pesniki pa svoj navdih najdejo v obisku bitij v njihovih brlogih, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Čeprav je varna stava, da je napisanega več poezije o vrstah živali, ki se dotikajo človeškega srca, kot so hišni ljubljenčki, čudovite ptice pevke ali živali, ki jih ljudje vidijo kot ljubke, kot so veverice, obstaja veliko pesmi, ki praznujejo vse od netopirjev do ribe. Primere živalske poezije lahko najdemo v vseh kulturah v pesmih, tako majhnih, kot so haikuji, tako zapletenih kot sonet ali tako veselih in preprosto smešnih kot tiste, napisane za otroke.
Poezijo ne le pogosto naseljujejo živali, ampak nekatere njihove atribute uporablja metaforično. Živalska poezija, ki prikazuje večno tišino žirafe, poskočno milost gazele ali levjo divjost, bi lahko uporabila za predstavljanje človeških čustev. Navade vrst so lahko še en vir metafor; Mary Oliver na primer uporablja let divjih gosi kot simbol pripadnosti.
Pesniki, kot je Elizabeth Bishop, celo ustvarjajo povezave med vodnim podzemljem in človeško dimenzijo. V svoji pesmi »Riba« pripovedovalka ujame ogromno, nazorno opisano in zelo grdo ribo. Tekom pesmi pa ribič spozna globljo lepoto v življenju in boju rib; v brazgotinah, kot je, je očitno živel.
Pripovedna interakcija med pesnikom in določeno zverjo lahko postane tudi predmet živalske poezije. “Potovanje skozi temo” Williama Stafforda pretresljivo raziskuje mejo med življenjem in smrtjo skozi podobo breje srne, ki jo je ubil avto, čigar lanek je trenutno še živ. Čeprav se pesem osredotoča na jelene, na koncu govori o vrstah izbir, ki so jih ljudje prisiljeni sprejeti.
Sramežljiva Emily Dickenson z očesom otroškega znanstvenika preučuje kačo, “ozko sodobno družino v travi”. Kačo vidi z nekakšno čistostjo, kot »Trava se deli kot z glavnikom«. Medtem ko jo nepričakovan videz kače pusti brez sape, se ji zdi, da je kača, tako kot druga bitja, dobrodošla in polna »srčnosti«.
Otroci imajo radi živali in se z njimi identificirajo še bolj kot odrasli. Živalska poezija za mlade bralce pogosto ponuja sladko neumnost, kot jo najdemo v knjigi Edwarda Leara “The Owl and the Pussy-Cat”. Kot vsak mladenič ve, mačke zalezujejo ptice v upanju, da jih bodo ubile in pojedle. Nekateri otroci bodo morda prepoznali, da obstajajo izjeme; večje ptice, kot so sove, so lahko namesto tega lovci. V tej pesmi pa se ti dve neusklajeni bitji zaljubita, se s čolnom odpravita na morje in se poročila.