Živali se selijo, da se razmnožujejo, jedo ali iščejo toplejše podnebje. Tisti, ki se selijo, potujejo na dolge razdalje v skupinah iz enega dela sveta v drugega, mimo oceanov, po ravnicah ali po nebu na določeni poti. Nekatere vrste morajo vsako leto prepotovati na tisoče milj, druge pa potujejo le enkrat v življenju.
Toplejše vreme pogosto pomeni večji ali boljši vir hrane. Živali, kot so gosi, ki preživijo pomlad in poletje na hladni severni polobli, se za zimo selijo na jug po sezonskem urniku. Iz leta v leto hodijo po isti poti, pogosto se ustavijo pri istih znamenitostih. Rastlinojedi sesalci, kot je afriška antilopa, sledijo zeleni travi, odvisno od padavin in suše. Njihovi letni vzorci potovanja morda niso po isti poti, odvisno od vremena in njihovega hranjenja. Ti potepuhi, imenovani »nomadski selivci«, vključujejo vedenje velikih nadlog, kot so kobilice. Na splošno pa živali pozimi potujejo bližje toplejšemu ekvatorialnemu območju in stran od polov.
Drug cikel, ki sproži migracijo, je parjenje, brejost, rojstvo in vzgoja mladičev. Nekatere živali, kot je pacifiška postrv, opravijo eno dolgo selitev v svojem življenju. Iz majhnih potočkov potujejo v odprte vode, da zorijo, nato pa se vrnejo v rojstni kraj, ko so pripravljeni na drstenje. Idealna lokacija za razmnoževanje živali bi lahko imela poseben vir hrane, manj plenilcev ali geografsko značilnost, ki je potrebna za novo življenje. Želve morajo imeti mehke, peščene plaže, da zakopljejo svoja usnjata jajca. Žabe potrebujejo nizke, listnate veje, da previsijo ribnike, ne da bi jim grozilo prehitro izsušitev.
Migracija zahteva ogromno energije. Pred dolgim potovanjem živali kopičijo maščobo za shranjeno energijo ali zmanjšajo težo za lažje gibanje. Hormonske kemikalije sprožijo te spremembe. Pri živalih, opremljenih za plovbo na dolge razdalje, jim položaj sonca in zvezd na nebu, vodni tokovi, temperatura, vetrovne razmere in njihova »biološka ura« pomagajo doseči ustrezen cilj.