Poosebljanje je literarna tehnika, ki daje človeške značilnosti neživim predmetom ali neživim stvarem, ki sicer ne bi doživele čustev ali drugih človeških odzivov na dogodke. Namen tega je povečati bralčevo zanimanje za zgodbo in zadržati njegovo pozornost. Poleg tega zagotavljanje človeških lastnosti za karkoli – pa naj gre za drevo ali kos stroja – bralca takoj spodbudi, da se poveže z opisano stvarjo, in lahko vzbudi čustva, kot sta zaskrbljenost ali sočutje. Kot pri mnogih drugih literarnih tehnikah, personifikacija pomaga, da je besedilo bolj živo in živahno, tako kot vse podrobnosti vsakdanjega življenja.
Morda bi bilo najbolje, da pojem personifikacije razložimo s primerom. Če avtor na primer pravi, da trave na polju plešejo v vetru, je to primer poosebljanja rastlin. Trave očitno ne plešejo, preprosto se premikajo kot odziv na tokove vetra, toda če rečeš, da plešejo, vzbudi podobo narave, ki si jo je lažje predstavljati in se z njo povezati. Reči, da budilka jezno piska, je še en primer tega. Budilka ni jezna, toda oseba, ki posluša budilko, jo tako dojema in to pomaga nastaviti ton zgodbi. Avtor navaja, da oseba verjetno ni preveč vesela, da se na primer zjutraj zbudi.
To je le nekaj osnovnih primerov personifikacije, ki pa pomagajo pri ilustraciji, zakaj bi avtor lahko uporabil to tehniko. Eno od temeljnih pravil dobrega pisanja je »pokazati, ne povedati«, personifikacija pa je eden najboljših načinov za posredovanje razpoloženja ali podobe, ne da bi to neposredno povedali. Če na primer opišemo travo kot ples po polju, lahko podamo podobo lepega, mirnega polja, ne da bi bilo treba polje dejansko opisati kot lepo ali mirno.
Drugi razlog, zakaj avtorji uporabljajo personifikacijo, je, da naredijo zgodbo bolj zanimivo in privlačno za bralca, zaradi česar je večja verjetnost, da bodo nadaljevali. Če nekaj opišemo na ta način, bralca sili v vizualizacijo, kar ga poglobi v zgodbo. V nekaterih primerih lahko poosebljanje bralca tudi spodbudi, da razmišlja o stvareh drugače ali dobi novo perspektivo. Ta tehnika se na primer pogosto uporablja v zagovorniških kampanjah, ker je bolj verjetno, da bodo ljudje želeli skrbeti za nekaj, na kar se čustveno odzovejo.