Včasih znan kot sivi vitez, je sivi vitez subjekt, ki vstopi v postopek zbiranja ponudb za prevzem podjetja, ne da bi bil k temu povabljen. V večini primerov se ta vrsta ponudnika ne šteje za prijatelja ali sovražnika podjetja, ki prejema ponudbe. To je v nasprotju z belim vitezom, ki je ponudnik, s katerim bi ciljno podjetje najraje sodelovalo, in črnim vitezom, ki predstavlja podjetje, ki želi izvesti sovražni prevzem.
O tem, kakšno vlogo ima sivi vitez pri prevzemnih ponudbah, obstaja nekaj razhajanja. Na splošno se ta ponudnik ne obravnava kot grožnja ciljnemu podjetju, tako kot črni vitez. Čeprav obstaja soglasje, da se sivi vitez zanima predvsem za podjetje za lastne namene, ima ciljno podjetje običajno razlog za domnevo, da prevzem ne bi pomenil prenehanja podjetja ali drugih negativnih posledic za podjetje. V tem smislu se ponudnik, ki velja za sivega, obravnava kot pravična alternativa, če prednostni ali beli ponudnik ne more doseči dogovora s ciljnim podjetjem.
Druga mnenja o vlogi sivega viteza se nagibajo k poudarjanju, da je ponudnik osredotočen predvsem na to, kar je s prevzemom mogoče pridobiti, še posebej, če beli vitez odstopi od posla. S te perspektive je sivi vitez včasih videti kot potencialno zlonamerna sila, ki preprosto čaka, da se ugodna pogodba zruši. Na tej točki se manj zaželen ponudnik hitro premakne, da dokonča prevzem, pogosto po ceni, ki je nižja od prvotne ponudbe.
Osnovna strategija sivega viteza vključuje podaljšanje ponudbe, ki je nekoliko višja od ponudbe, ki jo je dal beli vitez. To dejansko pozicionira sivega ponudnika kot naslednjo logično izbiro, če se kaj zgodi, kar škodi pogajanjem med ciljnim podjetjem in prednostnim ponudnikom. Če se beli vitez odloči, da ne bo sledil prevzemu, lahko sivi vitez pusti prvotno ponudbo, da ostane, ali pa nasprotuje z nižjo ponudbo, ki bi še vedno blokirala vse poskuse prevzema črnega viteza. Natančna uporabljena strategija bo v veliki meri odvisna tako od posebnosti okoliščin v zvezi s prevzemom kot od vseh zakonov ali predpisov, ki lahko urejajo postopek prevzema podjetij v državi, kjer se nahaja ciljno podjetje.