Romul in Rem sta dva brata v rimski mitologiji, ki sta zaslužna za ustanovitev Rima. Zgodovinarji verjamejo, da sta Romul in Remus v nekem smislu morda obstajala, vendar je bila njuna zgodba verjetno v veliki meri izmišljena. Mesto Rim je poimenovano po Romulusu, ki se je izkazal za prevladujočega dvojčka.
Zgodba o Romulu in Remu je vsekakor zanimiva. Po legendi sta bila brata pravzaprav dvojčka, rojena Marsu, bogu vojne, in Vestalki Devici, Rhei Silvii. Ko sta se otroka rodila, sta bila vržena v reko Tiber in odkrila ju je volčja, ki se je odločila, da ju doji, namesto da ju ubije. Odkril ju je pastir Faustulus, ki ju je vzgajal v odraslo dobo, in odstavila sta kralja uzurpatorja Alba Longe, mesta v osrednji Italiji, nato pa sta ustanovila Rim.
Odnos med bratoma pa ni bil brez razdora. Legenda pravi, da je Romula za rimskega kralja izbrala jata vran, brata pa sta se bridko spopadla, preden je Romul ubil Rema. Romul je nato ustanovil rimske legije in senat ter se po vsem mnenju izkazal kot spreten osvajalec, ki je širil rimski vpliv po Italiji v 700-ih pred našim štetjem in postavil temelje za mogočno rimsko cesarstvo.
Po vsem mnenju Romul verjetno ni bil zelo prijazna oseba. Vsekakor se ni bal izvajati brutalnih ukrepov za zaščito svojega imperija, vključno z ugrabitvijo žensk iz Sabincev, močnega plemena, da bi pomagal naseliti svoje novo mesto. Romul je imel tudi s senatom trden odnos, kljub temu, da ga je ustanovil, v mnogih zgodbah pa je v poznih letih upodobljen kot nevaren in paranoičen človek.
Romul in Rem se pojavljata v veliki rimski ikonografiji, prav tako volčja, ki ju je domnevno dojila. Leta 2007 je bila v bližini območja, kjer naj bi bila vzgojena Romul in Rem, odkrita velika jama, dokazi pa kažejo, da so jo Rimljani uporabljali kot bogoslužje, kar potrjuje mit o Romulu in Remu. Praksa detomora z izpostavljenostjo je bila navsezadnje v tem času zelo razširjena; morda sta bila Romul in Remus resnična človeka, ki sta kljub izjemnim okoliščinam v zgodnjem življenju uspela preživeti in postati voditelja.
Možno je tudi, da si je zgodbo v veliki meri izmislil pravi Romul, da bi svoji vladavini dal večjo težo, in je zagotovo delovala; Romul je bil po njegovi smrti obravnavan kot božanstvo.