Sefardski Judje so ljudje judovske vere, ki izvirajo iz nekdanjega judovskega prebivalstva Pirenejskega polotoka. Poleg tega, da se izraz “sefardski Judje” uporablja za opis ljudi določenega etničnega porekla, se uporablja tudi za opis posameznikov, ki izvajajo določeno obliko judovstva, ne glede na to, ali izvirajo iz španskih in portugalskih Judov ali ne. Sefardske Jude je mogoče najti po vsem svetu, še posebej veliko pa je na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.
Zgodovina judovstva v Španiji je starodavna, kot kažejo številne arheološke najdbe, vendar so Judje začeli naseljevati Španijo in Portugalsko v velikem številu okoli drugega stoletja, ko se je rimski vpliv razširil po Bližnjem vzhodu. Judovsko prebivalstvo v tej regiji je bilo precej dobro integrirano s preostalim prebivalstvom, nekateri judovski prebivalci Iberskega polotoka pa so postali zelo vplivni in močni. Ločitev od Bližnjega vzhoda je tudi povzročila, da so se verske prakse sefardskih Judov nekoliko razlikovale.
V osmem stoletju se je z muslimanskim osvajanjem Pirenejskega polotoka položaj Judov v regiji znatno izboljšal, saj je muslimanska vlada mnogim judovskim posameznikom podelila moč in oblast. Španija in Portugalska sta imeli več stoletij izjemno mešano kulturo kristjanov, muslimanov in Judov, rezultat pa je bila bogata kulturna tradicija. Vse to se je končalo s krščanskim ponovnim osvajanjem Španije in kasnejšim izgonom Judov leta 1492 po ukazu monarhije.
V času ukaza o izgonu je veliko sefardskih Judov pobegnilo na Bližnji vzhod, drugi pa so se naselili v severni Afriki in prinesli sefardske tradicije s seboj domačemu judovskemu prebivalstvu v teh regijah. Drugi so se skrivali v Španiji in na Portugalskem in se pretvarjali, da so kristjani, da bi lahko ostali na Iberskem polotoku. Te tri ločene skupine sefardskih Judov so razvile nekoliko drugačne kulturne tradicije, zaradi česar nekateri ljudje trdijo, da jih je treba razvrstiti ločeno.
Sefardi sledijo številnim verovanjem in pravilom judovstva, ki jih delijo vsi ljudje judovske vere, z nekaj razlikami. Nekoliko drugače se denimo lotevajo judovske liturgije, glede spoštovanja verskih praznikov pa imajo nekaj drugačna pravila. Sefardski Judje so podedovali tudi svoj jezik, judovsko-španski, včasih znan kot ladino. Jezikoslovci so izrazili zaskrbljenost glede prihodnosti ladina zaradi dejstva, da je veliko govorcev zelo starih, njihovi otroci pa se učijo hebrejščine ali sodobnih jezikov in ne judovsko-španščine.
Nekateri uvrščajo Jude Mizrahi na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki med sefardske Jude, saj je med tema skupinama veliko podobnosti. Drugi trdijo, da sta oba etnično in kulturno ločena in da ta dva vidika judovske kulture slabo služita, če sta združena.