Danes, ko slišimo izraz »možje iz blaga«, se skoraj vedno nanaša na pripadnike duhovščine, ki jih lahko ločimo po posebnih oblačilih, ki jih nosijo ves čas ali zgolj med opravljanjem cerkvenih obredov. Pravzaprav izvor izraza ni bil specifičen za duhovnike; posebna oblačila, ki so jih nosili samo za službo, so pomenila, da je bil delavec moški iz sukna in ni imela posebnega sklicevanja na duhovnike. S tem izrazom bi lahko označili vse, ki so bili med delom med delom, na primer kuharski plašč ali služabnikovo livrejo.
V 17. stoletju se je jezik spremenil, kot se pogosto dogaja, tako da je izraz »možje iz blaga« veljal izključno za pripadnike duhovščine. Vključen ni bil več služabnik ali paž z uniformo. Nadalje, duhovništvu na splošno lahko rečemo »platno«.
Nekateri omenjajo tudi ovratnik kot bistveni del moških oblačil iz blaga. Pravzaprav je o ovratniku pisalo več ministrov, ki so bili tudi pesniki. Pesnik iz 17. stoletja George Herbert je ovratnico uporabil kot metaforo za omejevalno, a tudi navdihujočo naravo ministrstva. Pesem “Ovratnik” se večkrat nanaša na besedo obleka. Sprašuje, da tudi če je pobegnil iz duhovništva, “Ali bom še vedno v obleki?” Kasneje v pesmi Herbert pravi: “Kdor se vzdrži / Ustreči in služi svojim potrebam, / si zasluži svoj bremen.” Ovratnik in vsa oblačila, povezana z ministrstvom, postanejo simbol služenja, ki naenkrat omejuje in obnavlja s končnimi vrsticami Herbertove pesmi:
Toda ko sem se razburjal in postajal bolj oster in divji,
Ob vsaki besedi,
Mislim, da sem slišal enega klica, Childe:
In odgovoril sem, moj Gospod.
Jasno je, da ovratnik sprva nasprotuje in potem pristaja temu moškemu iz blaga. Verjetno bi se Herbert opisal kot enega od moških v tkanini, saj je živel v 17. stoletju, ko je taka uporaba postala običajna.
Danes morda še vedno slišite izraz, vendar hitro postaja arhaizem. Najpogosteje ga uporabljajo katoliški duhovniki, saj ni duhovnikov.