Južna Afrika je imela dolgo pred ustanovitvijo apartheida obsežno zgodovino prevlade belcev. Čeprav so bili tako britanski kot nizozemski osvajalci odločni pri ločevanju črncev in belcev, se je sistematizacija rasne diskriminacije v obliki apartheida začela šele leta 1948.
Apartheid v afrikanščini, jeziku nizozemskih naseljencev v južni Afriki, pomeni ločenost. Ta niz politik, ki so ga Združeni narodi poimenovali »zakonski rasizem«, ni bilo delo samo enega človeka. Z leti ga je razvila inteligenca afrikancev. Med zagovorniki apartheida so bili antropologi, sociologi, filozofi in verniki, kot sta Piet Cillé in Phil Weber.
Koncept prvotnega predloga apartheida je bil segregacija v dobro vsake etnične skupine. Prvi teoretiki in zagovorniki apartheida so trdili, da bi morali biti temnopolti omejeni na črna ozemlja in živeti v samoupravnih skupnostih. Na ta način bi lahko ohranili svoje afriške tradicije.
Leta 1948 so bile volitve v Južni Afriki. Ko je njihov rezultat podelil moč državljanom, je stranka takoj začela uveljavljati apartheid. Med najbolj izrazitimi člani stranke, ki so odigrali pomembno vlogo pri ustvarjanju novega režima, je bil Hendrik Frensch Verwoerd.
Verwoerd je bil sijajen učenjak na področju psihologije in sociologije. S svojega mesta v pronacionalnem strankarskem časopisu Die Transvaler je med kampanjo pomagal nacionalni stranki. Kot poplačilo za svoj trud je postal senator. Nato je postal minister za domače zadeve in končno predsednik vlade. Ker je bil eden ključnih zagovornikov apartheida in so se v času njegove vladavine vzpostavile nekatere najpomembnejše politike sistema, so ga imenovali “arhitekt apartheida”.
Kljub dejanskemu pomenu apartheid ni pomenil le, da je treba črnce in bele držati narazen. V sistemu, ki je spominjal na metode nacistične Nemčije, je bilo treba ljudi razvrstiti v kategorije glede na njihovo barvo in izvor. Bile so tri glavne kategorije: bela, črna in barvna. “Obarvan” je bil uporabljen za označevanje ljudi mešane rase.
Črnci so bili prisiljeni ves čas nositi prepustnice in so bili omejeni na rezervate, znane kot “domovine”. V tem zaprtem sistemu temnopolti niso veljali za Južnoafričane, ampak za državljane njihove določene domovine. Bilo je običajno, da jim je bil onemogočen dostop do belih mestnih območij.
Po nenehnih nemirih in demonstracijah je vlada uvedla sistem brutalne represije, ki ga je mednarodna skupnost obsojala vse do dokončnega izginotja apartheida leta 1994, a rasni konflikti v Južni Afriki še zdaleč niso izumrli. Apartheid je pustil pečat v glavah prebivalstva, ki ga je zelo težko izbrisati. Na primer, belci s potezami, ki celo nekoliko spominjajo na afriško fizionomijo, ki potujejo v Južno Afriko, se še danes imenujejo »obarvani«.
Dolgo po smrti nekaterih zagovornikov apartheida so brazgotine, ki jih je pustil režim v Južni Afriki, še vedno odgovorne za nasilje, ki še naprej preveva državo, in težke rasne odnose med njenimi ljudmi.