Včasih je družina razvrščena kot »umetniška« ali »literarna« in tak naslov zagotovo pripada Brontejevim, zlasti sestram Bronte. Brontesovi so vključevali Charlotte, Emily in Anne, ki so se rodile v letih 1816, 1818 in 1820. Dve starejši sestri sta bili rojeni leta 1815 in 1816, edini brat Branwell pa je bil leto mlajši od Charlotte. V družini je bila Charlotte najstarejša, ko je umrla, pri 39 letih. Emily je bila stara 30, Anne 29 in Branwell 31, ko sta umrla, predvsem zaradi prebavne ali tuberkularne bolezni. Dve najstarejši hčerki sta umrli v starosti 10 in 11 let.
Brontejeva je edinstvena po tem, da so bile tri hčere navdušene pisateljice, res že od otroštva. Branwellovi vojaki so otroke navdihnili, da so ustvarili domišljijski svet Angria, o katerem so se pogovarjali, se igrali in zagotovo pisali. Otroci duhovnika, ki je tudi objavljal dela, so bili Brontejevi precej pismeni, njihov domišljijski svet pa je prerasel v močno pisateljsko sposobnost, kar se je pozneje uresničilo v njihovih objavljenih delih.
Zgodovina in legenda sta Bronteje pogosto prikazovala kot osamljene genije, ki so že v zgodnji mladosti brez matere in podvrženi krutosti norega očeta. V sodobnem času je jasno, da so takšne legende pretirane. Velečasni Patrick Bronte zagotovo ni bil kandidat za očeta leta, vendar so številna čudna dejanja, ki so mu bila pripisana v preteklosti, kot je uničenje ženine obleke, ko je umirala, zagotovo miti. Kritiki in literarni zgodovinarji danes včasih menijo, da so bili otroci namenoma osamljeni, da so si imeli najraje družbo drug drugega, največ tolažbe pa so našli v domišljijskih svetovih ter pisali skupaj ali ločeno.
Navdiha iz otroštva ni bilo težko najti. Charlotte in Emily sta skupaj z dvema najstarejšima sestrama obiskovali dobrodelno šolo Roe Head, ki sta obe umrli zaradi bolezni, ki je zajela šolo. Kasneje je bilo odkrito, da je bil Roe Head slabo voden, zaradi česar so tamkajšnji študenti prikrajšali hrano ali dostojne življenjske pogoje. Izvedene so bile spremembe in Charlotte se je tja spet vrnila kot študentka in nato za kratek čas kot učiteljica. Verjame se, da je Roe Head zagotovo navdihnil šolo Lowooda v Charlottinem romanu Jane Eyre.
Poleg tega sta bili sestri močno navezani na svojega brata Branwella, ki je v svojih 20-ih postal divji alkoholik. Številni moški liki v vsakem od Brontejevih romanov kažejo bistvene slabosti in težnje po samouničenju. Na te like je morda vplivala strašna usoda Branwella.
Redko pa je najti tri sestre, ki so vse postale objavljene avtorice. Njihovo prvo objavljeno delo je bila knjiga pesmi, napisana pod sinonimi Curer, Ellis in Acton Bell. Knjiga je bila deležna le malo pozornosti, čeprav so bila nekatera dela Ellisa ali Emily od takrat antologizirana. Več uspeha je bil dosežen, ko sta Brontejeva leta 1847 objavila veliko delo: Jane Eyre Charlotte, Wuthering Heights Emily in Agnes Gray Anne. Od teh romanov je le Jane Eyre prejela veliko kritičnih pohval. Emilyjini in Annini knjigi sta veljali za morbidne in »grobne«, Charlotte pa je ta mit po njuni smrti podprla tako, da ju je prikazala kot neizobražena dekleta, ki so se pri pisanju zgolj zmotila.
Danes seveda Jane Eyre velja za eno od mojstrskih del viktorijanskega obdobja, Wuthering Heights pa je postal eden najbolj priljubljenih gotskih romanov, kar jih je bilo kdaj napisanih. Annino delo je vse bolj vzbujalo pozornost in zanimanje. Zlasti njen roman Najemnik Wildfell Halla se je obljubil kot možno vključitev v literarni kanon.
Za Bronteje torej lahko rečemo, da sta bila izjemna literarna družina, z gotovo tragičnimi koncemi svojih življenj. Istega leta sta umrla Emily in Branwell, leto pozneje pa Anne. Charlotte je svoje mlajše brate in sestre preživela za skoraj desetletje, še naprej pa je pisala in objavljala verjetno nekatera najbolj zanimiva dela svojega časa, vključno z romani Shirley in Villette. Vedno se bodo pojavljala vprašanja o tem, kaj je navdihnilo tako rekoč vso družino, da je postala tako neverjetno umetniška – vprašanja, na katera morda nikoli ne bomo v celoti odgovorili.