Pan je grški bog polj, gozdov in jat. Tesno je povezan tudi z moško moškostjo, v mnogih umetniških delih in zgodbah pa je prikazan na zelo seksualiziran način. Rimljani so tega boga častili kot Fauna. V Grčiji je bilo čaščenje Pana središče v Arkadiji, kjer naj bi bil kraj, kjer se je rodil.
Po legendi je Pan sin Hermesa in nimfe, še posebej pa ga je ljubil Dioniz. V vlogi boga polj in gozdov je posebno skrbel za oljke in vinsko trto, bil pa je tudi čebelar. Kot bog čred je skrbel za pastirje, koze in ovce.
Panov videz je precej izrazit. Rodil se je z nogami, rogovi in ušesi koze, s človeškim trupom, glavo in rokami. Pogosto ga prikazujejo, kako igra na pipo, znano kot syrinx, in v večini pripovedi je ljubitelj glasbe, plesa in veselja. Vendar pa je tudi zelo spremenljiv bog, z močnimi nihanji razpoloženja, zaradi katerih bi se lahko v hipu razjezil ali razdražil, še posebej, ko ga prebudijo iz trdnega spanca.
V mnogih zgodbah je Pan prikazan, kako lovi različne nimfe, zlasti Echo, v katero je bil očitno zaljubljen. Prav tako naj bi bil odgovoren za iracionalne napade strahu in stiske med množicami in črednimi živalmi ter samotnimi posamezniki. Pravzaprav je sodobna angleška beseda “panika” zakoreninjena v njegovem imenu.
V grški umetnosti je Pan pogosto upodobljen na zabavah in srečanjih, včasih igra svojo syrinx in pleše, včasih pa streže hrano s polj, za katera skrbi. Upodobljen je tudi v umetniških delih, ki prikazujejo pastirje, saj je bil viden kot nekakšen mentor pastirski skupnosti, ki skrbi za pastirje in jih uči različnih uporabnih veščin.
Številni zgodovinarji so opazili, da so upodobitve Hudiča v krščanski umetnosti sumljivo podobne upodobitvam tega boga. V zgodnjem krščanskem svetu bi Pan in Faun nedvomno veljali za figuri zla, saj sta spodbujala spolno veselje in druga vedenja, ki so jih kristjani imeli za neprijetno. V poskusu zatiranja poganstva so kristjani morda povezali Pana in Hudiča v upanju, da bi pogane spodbudili, da se obrnejo na pot krščanstva.