George Sand je bila francoska pisateljica, katere pravo ime je bilo Amandine-Lucile-Aurore Dupin. Sand, rojena 5. julija 1804, je bila feministka, ki je bila pred svojim časom.
Sand je svoj prvi roman napisala leta 1831 v sodelovanju z Julesom Sandeaujem. Za svoje pisanje je pridobila šele naslednje leto, ko je napisala Indiana. Od tam je Sand napisal še nekaj romanov. Napisala je Lelia leta 1833, Mauprat leta 1837, Le Compagnon du Tour de France leta 1840, Consuelo leta 1843 in Le Meunier d’Angibault leta 1845. Njeni podeželski romani so vključevali La Mare au Diable leta 1846, Francois1848 le Champi, Petite Fadette leta 1849 in Les Beaux Messieurs Bois-Dore leta 1857.
Sand je napisal tudi več gledaliških del, vključno z avtobiografsko Histoire de ma Vie leta 1855 in Elle et Lui leta 1859. Drugo delo, Journal Intime, je bilo objavljeno leta 1926, kar je bilo dolgo po njeni smrti 8. junija 1876. Sand je pogosto izvajala svoje gledališka dela v svojem majhnem zasebnem gledališču na posestvu Nohant.
Kljub odličnim pisateljskim sposobnostim in priljubljenosti njenih romanov je bila Sand morda bolj znana po svojem življenjskem slogu. Njen oče je bil potomec Ludvika XVI, mati pa meščanka. Sand je bila vzgojena na posestvu in se poročila z baronom, vendar ni sledila pravilom, ki bi jih pričakovala ženska njene družbene postave. Predvsem je rada nosila moška oblačila in se predstavljala kot moški, ko se je sprehajala po pariških ulicah.
Sand se je rada izdajala za moškega, ker ji je to omogočilo dostop do območij, ki niso bila družbeno sprejemljiva za žensko, zlasti do enega njenega položaja. Pravzaprav so bila njena dejanja zelo omalovažena in Sand je izgubil številne privilegije, ki jih običajno daje baronica. Sand je med poroko z baronom imela dva otroka, ki ga je zapustila leta 1835, potem ko naj bi imela dveletno afero. Kljub moškemu načinu življenja so Sanda mnogi, ki so jo poznali, opisovali kot dobro in »žensko« žensko.