Sveti Frančišek je rimsko-katoliški svetnik, ki je morda najbolj znan po svoji ljubezni do živali. Frančišek je poleg tega, da je zavetnik živali, tudi svetnik Italije in okolja. Njegov praznik je četrtega oktobra in ga pogosto praznujejo v italijanskih cerkvah. Zunaj Italije imajo številne katoliške cerkve blagoslov hišnih ljubljenčkov na njegov praznik, ko lahko lastniki hišnih ljubljenčkov pripeljejo svoje živali v cerkev po blagoslov od duhovnika.
Frančišek je bil tako kot drugi rimskokatoliški svetniki pravi moški. Rodil se je okoli leta 1182 v Assisiju v Italiji bogatemu trgovcu in njegovi ženi. Po vsem mnenju je bil Frančišek Asiški v svojih mlajših letih malce svoboden, užival je v lahkomiselnosti, barvitih oblačilih, glasbi in družbi svojih prijateljev. Leta 1201 je bil Frančišek Asiški med vojaško odpravo zaprt in zdi se, da dokazi kažejo, da se je njegovo spreobrnjenje začelo v tem obdobju.
Leta 1205 naj bi Frančišek molil v cerkvi, ko je imel Kristusovo videnje, v katerem je rekel, naj Frančišek »obnovi mojo hišo«. Frančišek Asiški je vizijo razlagal dobesedno, prodal je vse svoje premoženje, da bi obnovil razpadajočo cerkev, v kateri je molil, in na koncu postal beraški, nekdo, ki se za preživetje zanaša na dobrodelnost drugih. Frančišek je začel tavati po italijanskih cestah in poučevati krščanstvo in revščino ter začel zbirati skupino privržencev, ki se je sčasoma spremenila v frančiškanski red.
Svetega Frančiška mnogi kristjani štejejo za vzornika, saj se je zaobljubil revščine in se obljubil, da bo živel kot Kristus, pri čemer je izbral revščino in Sveto pismo namesto življenja v udobju in razvajanju. Njegova ljubezen do živali naj bi bila tako močna, da jim je pridigal celo pridige in prirejal molitvena srečanja, ki so se jih udeleževale ptice, jeleni in druga bitja. Številni kipi in slike svetega Frančiška ga upodabljajo z živalmi, predvsem s pticami, rad pa naj bi bil tudi v naravi, morda zato, ker je toliko časa preživel na prostem.
Frančišek Asiški je za seboj pustil več zbirk spisov, ki so bili uporabljeni za gradnjo zgodbe njegovega življenja. O njem so pisali tudi njegovi sodobniki, pa tudi kasnejši zgodovinarji, ki so nedvomno malce izvezovali resnico v prizadevanju, da bi sveti Frančišek veljal za svetniškega kandidata. Po nekaterih od teh kasnejših pripovedi naj bi se zadnje besede sv. Frančiška na smrtni postelji leta 1226 nanašale na njegovega osla, ki se mu je želel zahvaliti za leta zveste službe.