Sveti Pavel je rimsko-katoliški svetnik, ki velja za glavno osebnost krščanske vere. Najmanj 14 poslanic v Novi zavezi, vključno z Rimljanom, Drugim pismom Korinčanom in Filipljanom, naj bi Pavel napisal v času svojega življenja, njegove misli o krščanstvu in veri pa so vplivale na mnenja mnogih ljudi, ki so sledili njemu. Zaradi visokega statusa svetega Pavla v krščanski veri so po njem poimenovana številna mesta in šole po vsem svetu.
Natančen datum rojstva sv. Pavla ni znan, čeprav se zdi, da je umrl okoli leta 67 pred našim štetjem. Bil je Jezusov sodobnik in je pisal o Jezusovem življenju, čeprav ga morda osebno ni srečal. Pavel se je rodil kot Savl v mestu Tarsus v sodobni Turčiji rimskim staršem. To mu je dalo pravico do rimskega državljanstva, kar se je izkazalo za koristno pozneje v njegovem življenju. Sprva je bil Pavel pobožni Jud, do leta 34 n.š. je aktivno preganjal kristjane in zavračal krščansko vero.
Na usodnem potovanju v Damask pa je Pavel iz Tarza padel s konja, bil začasno oslepljen in imel vizijo, ki je razodela Kristusa kot mesija. Nadaljeval je v Damasku, naslednja tri leta pa je študiral pri krščanski skupnosti in postal pobožni spreobrnjenec. Vendar pa spreobrnjenje za Pavla ni bilo dovolj: postal je tudi apostol, ki je opravil tri misijonska potovanja po Bližnjem vzhodu, da bi širil Kristusovo besedo.
Sprva je sveti Pavel pridigal predvsem ljudem judovske vere, govoril je v sinagogah in drugih judovskih mestih v mestih, do katerih je prišel med svojimi potovanji. Začel je govoriti tudi s pogani in na koncu postal znan kot apostol poganov. Sveti Pavel je v svojih predavanjih uporabljal svojo izobrazbo o judovski veri, pri čemer je svoje goreče versko prepričanje podkrepil s podporo judovskih verskih besedil in tradicionalnih judovskih prepričanj.
Ko je sveti Pavel postal dobro znan, je na svojih potovanjih začel naleteti na močno nasprotovanje. Izgnali so ga iz nekaterih mest, potem ko so ga hudo pretepli in včasih mučili. Navsezadnje je jezna množica v Jeruzalemu poskušala usmrtiti Pavla, on pa se je vrnil k svojemu rimskemu državljanstvu in zahteval pravico do sojenja v Rimu. Natančne okoliščine njegove smrti po prevozu na sojenje niso znane; v nekaterih poročilih so mu na primer odsekli glavo, drugi trdijo, da je bil preprosto izgnan. Kraj pokopa sv. Pavla ni bil odkrit, čeprav so številni ljudje trdili, da so našli relikvije, povezane s svetim Pavlom.