Erik Erikson je bil pomemben psihološki teoretik pri razvoju tega področja. Erikson, rojen v Nemčiji leta 1902, se je očitno v otroštvu boril s svojo identiteto. Očeta nikoli ni poznal, odraščal pa je s izposojenim imenom: Erik Homberger, po očetu dr. Theodorju Hombergerju. Čeprav je bil Erik blond, modrooki fant, sta ga mati in očim vzgajala v judovski veri, kar mu je povzročilo še večji konflikt identitete.
V zelo simboličnem dejanju si je kot odrasel dal ime Erikson, kar pomeni, da je njegova identiteta odvisna od njega samega in od nikogar drugega – zaradi česar je pravzaprav njegov oče. Ta vprašanja identitete so nedvomno imela prav tako velik vpliv na teorijo razvojne stopnje, ki jo je ustanovil Erik Erikson, kot tudi izobrazba, ki jo je prejel.
Erik Erikson je kot mladenič potoval in študiral po Evropi. Eden od njegovih učiteljev in mentorjev je bila Anna Freud, hči Sigmunda Freuda. Leta 1933 se je Erikson po šestih letih študija pri Anni Freud preselil v ZDA, kjer je poučeval psihologijo na več prestižnih šolah. Ker je bil večji del svoje kariere – in njegovega teoretiziranja – opravljen v Združenih državah, velja, da je bil Erikson ameriški psiholog.
Teorije Erika Eriksona so pokazale vpliv njegovega freudovskega usposabljanja, pa tudi njegovega osebnega iskanja identitete. Njegova teorija razvojne stopnje se je prilagodila in razširila na Freudove teorije o otrokovem razvoju. Medtem ko se je Freudova teorija ustavila ob koncu otroštva, je Erikson verjel, da se razvoj nadaljuje skozi celotno življenjsko dobo. Njegova teorija je vključevala osem stopenj, namesto Freudovih pet, in vsako je zaznamoval ključni konflikt identitete.
Erik Erikson je na primer teoretiziral, da se je otrok v otroštvu boril z odločitvijo, da zaupa ali ne zaupa svojim skrbnikom. Odločitev o zaupanju otroka pripravi na konflikt, ki ga doživi v naslednji fazi – stopnji šolanja na kahlico v otroštvu, v kateri se otrok nauči avtonomije nad svojimi telesnimi funkcijami. Če pa otrokovo okolje ali izkušnje pripeljejo do tega, da se nauči nezaupanja, mu posledice sledijo do konca njegovega razvoja in sčasoma povzročijo neprilagojenega odraslega.
Vsaka faza ima svojo edinstveno krizo. Dojenčki se spopadajo z vprašanji zaupanja, malčki se naučijo biti samostojni ali dvomiti vase, majhni otroci se naučijo prevzeti pobudo ali se počutijo neustrezne, osnovnošolci pa doživljajo bodisi trdovratnost bodisi manjvrednost. Ni presenetljivo, da se mladostniki ukvarjajo z vprašanji identitete, ki izhajajo iz obdobja z močnim občutkom, kdo so, ali z zmedo identitete. Odrasli, ki jih Freudove teorije zanemarjajo, se najprej spopadajo z intimnostjo, nato s produktivnostjo in končno z razmišljanjem o svojem življenju.
Napačen zavoj v kateri koli od teh stopenj lahko povzroči številne psihološke težave. Zato je Erik Erikson verjel, da bi psihoanaliza lahko pomagala neprilagojenim odraslim, da se ponovno naučijo lekcij, s katerimi so se borili v otroštvu. Erikson je umrl leta 1994.