Kdo je vedel, da je divjala razprava o tem, kdaj naj se otroci naučijo pisati v kurzivu? Kurziv je mimogrede opredeljen kot tekoči slog pisanja, ki povezuje črke med seboj, namesto da jih drži ločeno, kot pri tiskanju. Dolga leta v Združenih državah, od začetka 19. stoletja do sredine 20. stoletja, so otroke učili pisati na ta način takoj, ko so začeli šolati. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nove izobraževalne teorije učili, da prvošolci res nimajo potrebnih finih motoričnih sposobnosti za obvladovanje te vrste pisanja. S tem so se v učilnicah po vsej državi pojavili debeli svinčniki in metoda tiskanja s kroglico in palico.
Ker so računalniki vse bolj priljubljeni in s tem tudi razširjenost komuniciranja po e-pošti, se postavlja vprašanje, ali se mora otrok sploh naučiti pisave. Nekateri vzgojitelji so odgovorili brez kvalifikacij »da« in prej ko se otrok začne, tem bolje. Nekateri pedagogi trdijo, da poučevanje povezanega pisanja pred tiskanjem rešuje veliko več težav, kot jih ustvarja. Trdijo, da pisanje v kurzivu otroke uči hitrejšega branja, saj morajo besede pisati v povezani obliki in ne kot ločene črke.
Ti pedagogi tudi pravijo, da se dijaki z disleksijo lažje ukvarjajo s kurzivom, saj so črke edinstvene oblike. Med “d” in “b” ni zmede, kot na primer pri pisanju v tisku. Navdušenci pravijo tudi, da je slog pisanja lažji, saj vključuje samo tri poteze: nadkrivo, podkrivo in potezo navzgor in navzdol. Trdijo, da je to razlog, da je rokopis naših starih staršev tako jasen in čitljiv: naučili so se ga že v prvem razredu, pisavo pa se je že sam po sebi lažje naučiti.
Nasprotno pa nekateri vzgojitelji menijo, da otroci nikoli ne bodo potrebovali kurzivnega pisanja in se lahko zadovoljijo s tiskanjem in osnovnim znanjem povezanega pisanja. To temeljijo na razširjenosti uporabe računalnika za veliko korespondenco. Mnogi ljudje vseeno uporabljajo računalnike za pisanje pisem, saj menijo, da ne pišejo zelo čitljivo z roko.
V bistvu so mnogi od teh argumentov bolj kulturni kot praktični. Večina otrok se bo v šoli naučila nekaj kurziva. Lahko pa starš otroka začne pisati na ta način, kadarkoli otrok po tem izrazi željo, tudi če učenec še ni šel v šolo. Rokopisne knjige in gradivo za vadbo so na voljo v vseh trgovinah s pripomočki za poučevanje. Otroci so se morda bolj pripravljeni učiti združenega pisanja, če ne čutijo pritiska, da to počnejo v razredu, lahko pa to počnejo doma v bolj sproščenem okolju.
Tudi če se otrok ne želi naučiti pisave, bi morali starši vztrajati, da njihov otrok piše lepo, ne glede na to, kako piše. Otroci bodo neizogibno morali izpolnjevati obrazec, delati učne liste in opravljati teste za sestavo eseja v višjih razredih, za kar je potreben čeden rokopis.