Velika mesta po svetu po nočnih novicah ne samo ugasnejo luči in zaklenejo vrata. Mesta, kot so Amsterdam, Pariz in Zürich, ki jih poganja mladostna populacija, plešejo, pijejo in igrajo dolgo v noč, v svetu, ki brenči po plesnih klubih, barih in kavarnah. Številna evropska mesta zdaj izkoriščajo priložnost za negovanje nočnega gospodarstva z najemom tako imenovanih “nočnih županov”, katerih naloga ni samo spodbujanje nočnega življenja v mestu, ampak tudi zmanjševanje razburjenja zaradi alkohola ter pomirjanje živčnih prebivalcev in javnih uslužbencev, da stvari so pod nadzorom. Mirik Milan je nekdanji promotor kluba, ki je bil leta 2014 s spletno anketo izvoljen za prvega “nočnega župana” Amsterdama. Eden od glavnih vidikov njegovega dela je mešanje z obiskovalci klubov in turisti, ki obiskujejo glavno mestno zabaviščno četrt, znano kot Rembrandtplein, in nežno opomniti vse na pravila: »Ostanite elegantni, razmišljajte o sosedih, pijte notri, uporabljajte stranišče. ” Doslej je bil uspešen pri zagotavljanju, da Rembrantplein ostane donosno zabaviščno okrožje z določeno mero dekorja.
Mesta, ki nikoli ne spijo:
Ideja se ujame. Marca 2016 je takratni londonski župan Boris Johnson napovedal načrte za komisijo za nočni čas, da bi videl, kako bi London lahko bolje upravljal svoje donosno nočno gospodarstvo.
Štiriindvajseturne licence se tudi preučujejo, namesto da bi imeli recimo licenco ob 4. uri zjutraj, ki odvrže stotine veseljakov na ulico, vse naenkrat. Ideja je, da se s 24-urno licenco zbere manj nemirnih množic in da je manj hrupa, ki bi motil sosede.
“Ljudje pozno v noč so običajno mladi, izobraženi, ustvarjalni, podjetni – ljudje, ki si jih želite v svojem mestu, in ki delajo v kreativnih industrijah in startupih, ki jih tudi želite,” pojasnjuje Milan. »Če so kraji, kot je Berlin, cveteli, to ni samo zaradi nizkih najemnin. To je zato, ker so prestolnice nočnega življenja.”