Ustrahovanje se zgodi iz več razlogov. Nasilniku na splošno primanjkuje empatije do svojih žrtev. Nekateri otroci se ustrahovanja naučijo v domovih, kjer je starševski nadzor slab in kjer se agresija uporablja za spodbujanje poslušnosti. Med vzroki ustrahovanja so tudi občutki neustreznosti in ljubosumja. V nekaterih primerih ustrahovanje spremlja predsodni odnos do žrtvine rase, kulture, družbenega položaja ali spolne usmerjenosti.
Ustrahovanje je pogostejše pri posameznikih, ki nimajo sočutja in empatije. Čeprav je to lahko posledica šibkosti posameznika, je pogosto posledica starševskega modeliranja, pri katerem se omalovaževanje drugih šteje za primerno vedenje. Idealno gojišče za ustrahovanje so družinska okolja in druge situacije, ki modelirajo in spodbujajo doseganje ciljev na račun čustev drugih ljudi.
Eden od vzrokov za ustrahovanje je slab starševski nadzor. V družinah, kjer je otroku dovoljeno delati, kar hoče, se otrok ne nauči ustrezne samokontrole. Pomanjkanje posledic za slabo vedenje otroku omogoča, da prevladuje nad drugimi doma in v šoli. V nekaterih primerih starši otrokom ne postavljajo jasnih omejitev, ker so bili sami v otroštvu zlorabljeni in na disciplinske taktike gledajo kot na obliko zlorabe.
Po drugi strani pa je agresivno vedenje staršev eden glavnih vzrokov za ustrahovanje. Ko otroci opazujejo, kako njihovi starši uporabljajo agresijo, da bi pridobili nadzor nad svojimi družinskimi člani in sosedi, sprejmejo to vedenje. V teh primerih se šolsko osebje težko spopade z ustrahovanjem v šolskem okolju, saj je za spremembo otrokovega vedenja potrebno sodelovanje staršev.
Nekateri posamezniki ustrahujejo druge zaradi ljubosumja ali občutka neustreznosti. Lahko se zamerijo pozornosti, ki jo druga oseba prejema od učitelja ali šefa za določen dosežek. Ustrahovanje v tem primeru lahko vključuje širjenje govoric o ciljni osebi, klicanje po imenu ali omalovaževanje dosežka. Ta vedenja so običajno namenjena zmanjšanju priljubljenosti žrtve in krepitvi družbenega položaja nasilnika.
Vzroki za ustrahovanje so tudi predsodni odnos do posameznikov in skupin. Homofobna oseba bi lahko ustrahovala gejevskega sošolca tako, da se mu na primer norčuje ali ga fizično poškoduje. Podobno lahko določena rasna skupina ustrahuje skupino drugačnega rasnega ozadja zaradi prepričanj o inherentni manjvrednosti skupine. V vseh primerih se verjame, da ustrahovanje ni podedovana lastnost, temveč skupek vedenj, ki jih je mogoče omejiti s povečanjem samozavedanja, razvijanjem sočutja ter učenjem obvladovanja jeze in tehnik reševanja konfliktov.