William Shakespeare je napisal “Titus Andronicus” leta 1593 na vrhuncu elizabetanske dobe. Politična in finančna stabilnost po desetletjih nemirov in vojn s Španijo je prinesla večjo blaginjo in prosti čas, Angleži in Angleži pa so bili žejni bleščeče zabave. “Tit Andronicus”, eno prvih Shakespearovih del, je to poželenje potešilo z nekaterimi najbolj grozovitimi in grozovitimi prizori v angleških tragedijah. Kljub na videz šokantni in krvavi vsebini tovrstna grozljiva drama ni bila povsem edinstvena. Na Shakespeara so najverjetneje vplivali grški in rimski zgodovinarji, pisatelji in dramatiki Evripid, Ovidij, Seneka in Livije, ter nekaj njegovih sodobnikov, kot sta Christopher Marlowe in Thomas Kyd.
Predstava je postavljena v Italijo v Rimu petega stoletja. Andronik je izmišljeni rimski general, ki brani Rim pred številnimi napadi barbarskih Gotov. Politične spletke ter grozljive smrti njegovih sinov in brutalno posilstvo njegove nedolžne hčerke počasi spremenijo glavnega junaka iz občutljivosti v psihotični bes. Zgodba s krvavimi podrobnostmi prikazuje upad lika in oslikava krvavo zgodbo o procesu maščevanja. Tako kot pri starih grških tragedijah tudi Tit Andronik umre na koncu drame.
Shakespeare je napisal “Tita Andronika” nekaj desetletij po tem, ko so bili Senekini spisi prevedeni v angleščino. Seneka je bil grški filozof in učitelj mladega rimskega cesarja Nerona in je napisal različne eseje, satire in grozljive tragedije, ki so postale zelo priljubljene v elizabetanski Angliji. Aluzije na Seneca odmevajo v tapiseriji maščevanja, kasneje pa so postale rdeča nit v mnogih Shakespearovih dramah. Ovidijeva dela so neposredno omenjena v »Titu Androniku«, ko se Lavinia sklicuje na njegovo delo »Metamorfoze«, da bi svojemu očetu povedala o posilstvu in pohabljanju s strani sinov gotske kraljice. Ko se Titus odloči ubiti svojo hčer po njenem posilstvu, Shakespeare aludira na Livyjevo zgodbo o Virginiji iz njegove »Ab Urbe Condita«.
Profesorji in raziskovalci že stoletja preučujejo Shakespeara. Imel je velik talent za pripovedovanje zgodovine in slikanje dialoga z večplastnimi aluzijami in asperzijami na druge besede in dela. Shakespeare nikoli ni razkril svojih specifičnih virov za “Tita Andronika”, toda preučevalci njegovega dela so odkrili namige o Plutarhu, Horaciju, Vergiliju, Svetem pismu in drugih. Na igro vplivajo tudi uspešne metode njegovih vrstnikov, saj se zdi, da Shakespeare odmeva temo maščevanja v “Španski tragediji” Thomasa Kyda in Marlowejevi zlobneži v “Židu z Malte”.