Obstajajo štiri glavne vrste modelov delovnega pomnilnika: Atkinson-Shriffin, Baddeley, Cowan ter Ericsson in Kintsch model. Vsak od teh modelov delovnega spomina poskuša razložiti, kako informacije zaznavajo čutila, jih shranijo v možgane in nato bodisi uporabijo za naloge in veščine bodisi shranijo za kasnejšo uporabo. Modeli uporabljajo vrsto nalog, kot je branje, da preizkusijo to teorijo.
Delovni pomnilnik lahko definiramo kot proces shranjevanja in nato obdelave ali uporabe informacij. Ta vrsta spomina je potrebna za učenje, razumevanje in sklepanje. Več kognitivnih procesov je vključenih v nadzor tega spomina, včasih imenovanega kratkoročni spomin. Trenutni modeli delovnega spomina so teoretični z različnimi modeli, ki temeljijo na raziskavah nevroznanosti in kognitivne psihologije.
Atkinson-Shriffin model več trgovin za pomnilnik vključuje tri različne stopnje; senzorični spomin, kratkoročni spomin in dolgoročni spomin. Ta različica opisuje, kako pomnilnik dejansko deluje. Čutila najprej zaznajo in obdelajo informacije iz katerega koli od petih čutil. Te informacije se lahko shranijo v kratkoročni pomnilnik, prenesejo v dolgoročni spomin ali premaknejo in odstranijo iz pomnilnika. V tej različici ni bilo upoštevanih več vrst pomembnih dejavnikov, kot so vrsta informacij in kognitivne sposobnosti posameznikov.
Baddeleyjev model je eden od modelov delovnega spomina za kratkoročni spomin. Razvit je bil leta 1974 in predstavlja alternativo modelu Atkinson & Shriffins z več trgovinami. Obstajajo trije glavni sestavni deli tega modela: osrednji izvršilni organ, ki nadzoruje pretok informacij do dveh kratkoročnih shranjevalnih sistemov, znanih kot vizualno-prostorska skicirnica in fonološka zanka. Vizuoprostorska skicirnica se nanaša na vizualne informacije, fonološka zanka pa na besedne informacije.
Cowan verjame, da so modeli delovnega spomina dejansko del dolgoročnega spomina. Delovni spomin je sestavljen iz dolgotrajnih spominov, ki so bili aktivirani, in sposobnosti posameznika, da nato osredotoči pozornost na te aktivirane spomine. Ta fokus pozornosti lahko hkrati zadrži le štiri različne aktivirane spomine, saj so študije pokazale, da si ljudje lahko zapomnimo le štiri števke hkrati.
Druga teorija je, da se kvalificiran spomin uporablja vsak dan, kar sta predlagala Ericsson in Kintsch leta 1995. Ljudje imajo v delovnem spominu več konceptov, ki nato služijo kot navodila za pridobivanje kakršnih koli informacij, povezanih s temi koncepti, ki jih najdemo v dolgoročnem spominu. To različico so poimenovali kot dolgotrajni delovni spomin. Njihov model je temeljil na bralnih nalogah, pri čemer je navedel, da mora pomnilnik vsebovati veliko več kot štiri kose informacij, da bi lahko razumeli in razumeli besedilo.