Tuba je trobilni inštrument, ki ima štiri dele. En del je ustnik, kjer glasbenik piha zrak v inštrument. Druga je cev, ki je precej dolga, da daje instrumentu nizko višino. Zvonec tube je mesto, kjer zvok izhaja iz instrumenta, ventili ali sklop ventilov pa glasbeniku omogoča ustvarjanje različnih not.
Ustnik je eden od delov tube. Da bi predvajal zvok na tubi, mora igralec z ustnicami oblikovati tesnilo proti ustniku in pihati zrak v instrument, medtem ko vibrira ustnice. Instrument ne bo zvenel brez vibracij. Ustnik se običajno nahaja v bližini zvonca tube, čeprav je pritrjen na majhen konec cevi.
Daleč največji del tube je cev. Ta del instrumenta je dolg od 12 do 18 metra, pri čemer so krajše tube uglašene na višje tipke kot daljše. Čeprav so tube različnih oblik, je cev vedno na nek način zvita, tako da lahko en sam glasbenik udobno drži in igra instrument. Koncertne tube so pogosto zvite v podolgovate oblike, medtem ko so maršalne tube lahko zvite v krog, ki je zasnovan tako, da se prilega glasbenikovim ramenom.
Na cev na koncu nasproti ustnika je pritrjen še en del tube. Zvonec je stožčaste oblike, kar omogoča, da se zvok razprši iz inštrumenta. Zvonovi tube so lahko usmerjeni neposredno navzgor, kot pri klasični koncertni tubi, ali proti sprednji strani, kot je zvonec snemalne tube.
Ventili so deli tube, ki so odgovorni za spreminjanje višine glasbila, tako da je mogoče igrati različne note. Tube za začetnike imajo običajno tri ventile, tiste za profesionalce pa od štiri do šest. Več ventilov je uporabnih v profesionalnih instrumentih, ker se tuba s tremi ventili nagiba k ostrini, ko so vsi trije ventili pritisnjeni. Obstajata dve glavni vrsti ventilov: batni ventili, ki zahtevajo redno oljenje, da lahko prosto drsijo v svojih komorah, in rotacijski ventili, ki so bolj zapletene konstrukcije, zahtevajo manj rutinskega vzdrževanja. Vrsta ventila ne vpliva na zvok instrumenta.