Kriptidi so živali, katerih obstoj nakazujejo poročila prič ali anekdotski dokazi, vendar zanje ni trdnih dokazov. Kriptidi, o katerih največkrat slišite, so Loch Ness Monsnter in Bigfoot, vendar se zdi zelo verjetno, da so te živali zgolj izmišljene in njihovih okostja ne bodo videli v muzejih. Druge živali so nekoč veljale za kriptide, zdaj pa je znano, da obstajajo. Sem spadajo velikanski lignji, platipus, okapi, hibrid polarnega medveda grizlija in zmaj Komodo. Podobni primeri vključujejo živali, za katere je bilo ugotovljeno, da so izumrle, za katere je bilo potem ugotovljeno, da obstajajo, kot je koelakant (riba), ali živali, ki obstajajo mitološko in so bili pozneje najdeni podobni fosili, kot je “Hobit”, Homo floresiensis, za katerega se domneva, da so izumrle šele pred 13,000 leti.
Velikanski lignji je verjetno najbolj znan kriptid, za katerega se je izkazalo, da obstaja. Ogromni lignji so bili v naravoslovnih knjigah omenjeni že od antičnih časov, tako Aristotel kot Plinij starejši sta opisala zver, ki naj bi imela lovke, dolge do 9 m (30 ft). Zgodbe o velikanskih lignjih so se med pomorščaki že dolgo širile, vendar do leta 1861 ni bilo podanih nobenih prepričljivih dokazov, ko je francoska topovnica Alecton naletela na velikanskega lignja in ga poskušala ujeti, pri čemer ni imela nič drugega kot lovko. Toda lovka je bila dovolj, da je kriptid vzbudil zanimanje znanstvene skupnosti, ki mu je dala znanstveno oznako Architeuthis, kar v latinščini pomeni »veliki lignji«. V poznih 1800-ih je na obalo Nove Fundlandije in Nove Zelandije naplavilo veliko velikanskih lignjev, šele pred kratkim, leta 2004, so orjaškega lignja posneli v njegovem naravnem habitatu, miljami pod gladino oceana.
Druga žival, ki so jo nekoč obravnavali med kriptidi, katere obstoj je bil potrjen, je okapi, žival, ki ima nekaj, kar se zdi, da so noge zebre, telo, prekrito z rdečkasto rjavimi lasmi, in temen jezik kot žirafa. Evropejci, ki živijo v gostem deževnem gozdu Ituri na severovzhodu Konga, so za okapi slišali le skozi zgodbe domorodcev in so ga zaradi njegove neulovljivosti poimenovali “afriški samorog”. Leta 1902 je Anglež Sir Harry Johnston po naključju našel lobanjo in del črtaste kože, kar so znanstveniki uporabili, da so žival (pravilno) razvrstili kot sorodnika žirafe. Prvi živi primerek je bil v Evropo pripeljan šele leta 1918.
Še ena izmed znanih zgodovinskih kriptidov je platipus. Ta avstralski sesalec je monotrem, vrsta sesalcev, ki so jih nekoč (v Avstraliji) imeli v izobilju, danes pa vključujejo le platipus in ehidno. Platypus so opisali kot “račjega kljuna, bobrovega repa in vidrine noge”. Namesto da bi rodila žive mlade kot tako rekoč vsak drugi sesalec, odloži jajčeca. Ima tudi nekaj najbolj bolečih strupov od vseh živali na svetu, ki ga vbrizga v napadalce z ostrogo na zadnji nogi. Leta 1789 je angleški mornar, kapitan John Hunter, poslal v Anglijo kožo platipusa kot dokaz obstoja živali. Ker so znanstveniki mislili, da je koža prevara taksidermistov, so sprva močno dvomili v njeno verodostojnost. Toda v dveh letih so znanstveniki, podprti z nadaljnjimi poročili očividcev, začeli sprejemati žival kot biološko resničnost. Razrezali so celo prvo kožo, da bi preverili, ali so znaki šivov.