Najpogostejši razlogi za razvezo zakonske zveze se razlikujejo glede na jurisdikcijo. Številne države in države v določenih državah nimajo krivde ločitev. Te razveze zakonske zveze brez krivde, ki jih lahko imenujemo tudi nepremostljive razlike ali nepopravljivo poslabšane, so najpogostejši razlogi za ločitev.
Zadeve za razvezo zakonske zveze brez krivde se razlikujejo glede na pristojnost glede tega, kako jih je mogoče pridobiti. V nekaterih jurisdikcijah obstaja čakalna doba, ki jo je treba zaključiti, preden se ne uporabi krivda kot razlog za ločitev. Čakalna doba je lahko tako kratka kot šest mesecev ali celo več let za ločitev brez krivde.
V drugih jurisdikcijah nekrivdni razlogi za ločitev temeljijo na nepopravljivo poslabšani zakonski zvezi. Za dokaz, da je zakonska zveza razpadla do te mere, da jo je treba razvezati, mora stranka dokazati, da ne namerava nadaljevati zakonske zveze in da se njeno vedenje ujema s tem namenom. Tako stranki ne moreta še naprej živeti v istem gospodinjstvu in se obnašati kot mož in žena, če želita to podlago uporabiti kot podlago za ločitev.
V primerih, v katerih stranki ne moreta trditi ali se odločita, da ne bosta uveljavljala nobene krivde kot razlog za razvezo zakonske zveze, morata dokazati, da je bila ena ali druga stranka kriva. Najpogostejši razlogi za ločitev so zloraba, prešuštvo, zapuščenost, zaporna kazen in nerazumno vedenje. Opredelitev in zahteve za vsakega od teh razlogov za ločitev se razlikujejo glede na jurisdikcijo. Bolj osupljivo je vedenje, večja je tožba v ločitvenem postopku lahko obravnavana kot napaka.
Za vsako od krivdnih razlogov za ločitev obstaja obramba; tožena stranka v ločitvenem postopku pa se lahko odloči, da ne bo uporabila obrambe zoper ločitveno tožbo. Zagovor na podlagi krivdnih razlogov za ločitev se pogosteje uporablja, kadar obstaja večja zakonska premoženja ali možnost preživnine. Ko ena od strank med ločitvenim postopkom trdi, da je druga kriva, se mora druga stranka odločiti, kako bo odgovorila.
Vsak krivdni razlog za ločitev zahteva drugačen odgovor. Ko en zakonec na primer vloži zahtevo za razvezo zakonske zveze zaradi zlorabe ali nerazumnega vedenja, bi lahko odgovor tožene stranke vplival na to, kako sodišče odloča o zadevi. Ko zakonec vloži zahtevo za ločitev na podlagi zapuščenosti ali zapora, je odgovor manj pomemben, saj so te postavke dejanske narave.