Obstajajo različne dejavnosti, programi in vaje, ki študentom pomagajo pri premagovanju težav z zaznavanjem in razumevanjem, ki pogosto izhajajo iz disleksije. Uporaba fonike kot učne metode lahko bistveno pomaga pri razumevanju branja. Multisenzorne igre in naloge lahko pomagajo učencu, da začne svoje čute delovati skupaj, kar je ključni dejavnik pri premagovanju disleksije. Inštruktorji lahko spremenijo urnike učenčevega pouka in domačih nalog, da se prilagodijo izzivom disleksije. Čustvena podpora in spodbuda sta pomembni tudi pri pomoči učencem z disleksijo pri razumevanju in obvladovanju stanja.
Disleksija je učna motnja, ki lahko močno ovira posameznikovo sposobnost branja, pisanja in črkovanja. Učenci z disleksijo so lahko prizadeti v različnih stopnjah in na različne načine, zato je prvi nasvet pri soočanju s tem stanjem ugotoviti njegovo naravo in obseg. En učenec bi lahko imel na primer težave pri povezovanju zvokov s napisanimi črkami, drugi pa bi lahko imel težave pri razlikovanju samih zvokov. Ko so določeni simptomi identificirani, lahko učitelji oblikujejo program, ki cilja na specifična področja, s katerimi ima učenec največ težav.
Pogosto učenci z disleksijo obrnejo vrstni red črk in tako težko berejo besede. Eden od nasvetov za obravnavo tega vprašanja je uporaba fonike, ki učencem pomaga razlikovati besedne zvoke, ne glede na to, kako zaznavajo same črke. Z uporabo foničnega pristopa učenec začne povezovati in prepoznavati besedne zvoke z določenimi skupinami črk. To pa poveča njegovo ali njeno bralno razumevanje.
Poslušanje knjig na kaseti ob spremljanju pisnega gradiva lahko učencem z disleksijo pomaga tudi pri povezovanju besed in skupin črk s posebnimi zvoki. Podobno lahko uporaba asociacije na sliko z združevanjem besed močno poveča učenčevo bralno razumevanje. Na primer, ilustriranje besed ali stavkov pomaga učencem z disleksijo povezati razporeditev črk in besed s posebnimi koncepti in tako povečati bralno razumevanje.
Glavni vzrok za disleksijo pogosto vključuje nezmožnost vida, zvoka, govora in dotika, da delujejo skupaj. Zato je bilo razvitih več programov, ki študentom z disleksijo pomagajo pri usklajenem delovanju čutov in spretnosti. Ti veččutni programi uporabljajo igre in dejavnosti, ki so zasnovane tako, da študent hkrati sliši, reče, vidi in opravi določeno nalogo. Uporaba tovrstnih vaj omogoča učencu, da usposobi svoja čutila za sodelovanje, kar je ključni korak pri soočanju z disleksijo.
Ko je študentu diagnosticirana disleksija, si je treba prizadevati za usklajevanje njegovih ali njenih izobraževalnih ciljev. Učitelje je treba vključiti tako, da so seznanjeni s posebnimi težavami učencev in so se pripravljeni prilagoditi urniku razrednih ali domačih nalog. Na primer, če ima učenec težave pri branju testa in pisanju odgovorov, bi bil učitelj morda pripravljen ustno opraviti test. Podobno imajo lahko nekateri učenci z disleksijo manj težav s tipkanjem po tipkovnici kot z rokopisom, zato bi moral biti učitelj temu učencu pripravljen ugoditi tako, da dovoli uporabo tipkovnice za pomembne naloge in beleženje. Ker se mnogi študenti, ki imajo disleksijo, zlahka utrudijo zaradi koncentracije in truda, potrebnih za opravljanje določenih nalog, lahko pogosti odmori in manjši bloki dela učencu močno pomagajo pri uspehu.
Končno, ker lahko disleksija negativno vpliva na samozavest in samozavest osebe, je treba študentom z disleksijo ponuditi stalno pozitivno podporo. Zaradi disleksije se lahko celo preproste naloge zdijo preobremenjene in frustrirajoče, zato je pomembno, da se učenci obravnavajo s spoštovanjem, potrpežljivostjo in spodbudo. Disleksija je na splošno vseživljenjsko stanje, vendar lahko učenci z ustreznim vodenjem in podporo razvijejo samozavest in spretnosti obvladovanja, ki so potrebni za njeno premagovanje.