Preučevanje zgodovine teologije vključuje sledenje izvora glavnih svetovnih religij, pa tudi preučevanje njihovih svetih besedil in kako so se njihovi sistemi prepričanj skozi stoletja spreminjali in raznovrstili. To bi moralo vključevati judovstvo; čeprav je ena najmanjših religij, velja tudi za najstarejšo organizirano religijo na svetu, ki sega v leto 2,085 pr. Preučiti je treba tudi verovanja, ki so osredotočena na štiri največje religije glede na število privržencev, vključno s krščanstvom, islamom, budizmom in hinduizmom, katerih privrženci skupaj predstavljajo 80 % celotnega svetovnega prebivalstva od leta 2011.
Spoznavanje zgodovine teologije je lahko zelo zapletena in raziskovalno intenzivna praksa zaradi dejstva, da so človeški pogledi na naravo Boga in odnos človeštva do vesolja tako različni. Ocenjuje se, da je od leta 20 na svetu približno 2011 večjih verskih skupin, ki imajo vsaka najmanj milijon članov, vendar se to število močno razlikuje, ko se preučijo posamezne sekte in vključijo manjše religije. Ocenjuje se, da je samo med krščanstvom več kot 34,000 skupin z izrazito različnimi prepričanji in vrednotami.
Starodavna narava večine glavnih religij zahteva tudi, da teološka izobrazba vključuje veliko splošnega študija zgodovine za časovna obdobja in kulture, iz katerih so religije nastale. Hinduizem izvira iz leta 1,500 pred našim štetjem na indijski podcelini, islam pa je postal prevladujoč na Bližnjem in Bližnjem vzhodu ter v velikih delih Severne Afrike, odkar ga je ustanovil Mohamed leta 610 AD. Budizem in taoizem je mogoče zaslediti do tesno povezanih izvorov v zgodovini, pri čemer je Gautama Buda ustvaril temelje za budistična prepričanja leta 560 pred našim štetjem, Lao Tzujev nauk o taoizmu pa se je pojavil okoli 550 pr. Obe takšni religiji imata široko razširjenost po Kitajski, Japonskem in drugih azijskih narodih, njune raznolike kulture pa so vplivale nanje v zadnjih 2,500 letih.
Več teoloških gibanj je imelo obdobja, ko so se pojavili glavni odcepi primarne verske skupine. To so ponavadi odločilni trenutki v zgodovini, ki jih je treba razumeti v ustreznem kontekstu tudi pri spoznavanju zgodovine teologije. Primeri tega vključujejo začetek protestantske reformacije Martina Lutra leta 1517 AD, ki je privedla do nastanka na stotine krščanskih sekt, in upor Sikhov proti hindujskemu politeizmu v 15. stoletju.
Številne religije izvirajo tudi iz starodavne folklore in mitologije, ti elementi človeške družbe pa imajo močan in včasih prikrit ali subtilen vpliv na sodobna verska prepričanja. Dober primer razširjene religije, ki izvira iz starodavne folklore, je sistem šintoističnega verovanja s središčem na Japonskem. Šintoizem obsega spekter moralnih vrednot za vedenje, ki ureja vse, vključno z romantiko in počastitvijo veteranov prek vojnih spomenikov, do ritualnih kmetijskih praks. Teološki tečaji, ki vključujejo razumevanje šintoističnih prepričanj v zgodovini teologije, morajo zato upoštevati transformacijske spremembe v japonski kulturi, na primer, ko je sredi 19. stoletja prešla iz izoliranega naroda v odnose z zahodom.
Zgodovina teologije je v nenehnem gibanju in je pogosto močno prizadeta in opredeljena s perifernimi spremembami v človeški družbi. Napredek znanosti in tehnologije, medicine ter odkrivanje novih dežel in mešanje kultur so skozi čas vplivali na zgodovino teologije. Ko je človeštvo pridobilo astronomsko znanje, ali ko sta se srečali zahodna in vzhodna kulture Grčije in Perzije, ali ko je Portugalska kolonizirala Mehiko, se je zgodovina teologije preoblikovala in na novo napisala.