Kateri so najboljši nasveti za lažne sodne primere?

Priprava simbolizira ključni element v lažnih sojenjih z vidika obeh strani argumenta. Udeleženci naj vadijo pred datumom dejanskega dogodka in opozorijo na pomanjkljivosti, ki jih je treba popraviti. Dejstva v primerih lažnega sojenja je treba natančno preučiti, da se razvijejo strategije za zaslišanje prič in pripravo uvodnih besed. Učenje pravil o dokazih, protokola sodne dvorane in učinkovitih tehnik zaslišanja je pomembno.

Razprava o glavnih točkah se lahko opravi vnaprej, da se pripravi na dokaze, ki bi jih lahko predstavile nasprotne strani v lažnih sojenjih. To bi lahko pripeljalo do odkritja šibkih točk v izjavah pod prisego ali predhodnih pisnih izjavah potencialnih prič. Preučevanje lažnih sojenj na obeh straneh omogoča udeležencem, da predvidevajo pričevanja prič in strategije nasprotnikov.

Začetne in zaključne izjave v lažnih poskusih postanejo učinkovitejše, če si jih zapomnimo in ne preberemo naglas. Na splošno je priporočljiva uporaba jasnega jezika brez pravnega jezika v teh dveh pomembnih obdobjih sojenja. Zaključne besede ne bi smele biti sestavljene prezgodaj, sicer bi lahko zamudile bistvene točke, izpostavljene med lažnimi sojenjem. Zaključna beseda mora povzeti dokaze, predstavljene med postopkom, in poudariti dokaze, ki podpirajo stališče.

Vaje za lažne poskuse lahko vključujejo navodila o prilagodljivosti. To pomaga udeležencem hitro razmišljati, ko ne morejo predvideti, kako bi sodnik lahko odločil o ugovoru, ali ko pričanje prihaja iz opozicije. Poskusna vožnja omogoča tudi pripravo na predčasno obravnavo nasprotujočih si dokazov ali pričanja.

Lažni sodni primeri običajno nudijo dragocene informacije za odvetnike, ki se pripravljajo na dejanska sojenja. V teh primerih se odvetniki med lažnimi sodnimi zadevami ne osredotočajo na zmago ali poraz, temveč se osredotočajo na to, kaj se lahko naučijo od porotnikov. Ko odvetniki po zadevi temeljito zaslišijo porotnike, se lahko pojavijo številne informacije, ki jim pomagajo pri pripravi primera.

Verodostojnost prič nakazuje področja, kjer bi odvetnik lahko izvajal poučevanje. Porotnike je treba vprašati, ali je pričanje katere od prič vplivalo na njihovo odločitev in kakšno slabost je pokazala vsaka priča. Nekateri odvetniki snemajo razprave porote v lažnih sojenjih, da ponazorijo, kako porotniki dojemajo priče. Te informacije bi lahko bile koristne za pripravo potencialnih prič na večjo verodostojnost med dejanskim sojenjem.
Odvetniki pridobijo tudi dragocene osebne podatke pri zaslišanju porotnikov po lažnih sojenjih. Porotniki lahko ocenijo, kako so odvetniki nastopili, in opozorijo na navade ali vedenje, ki se jim zdijo žaljivi. Odvetnik bi lahko vprašal, kaj bi lahko naredil drugače, da bi vplival na odločitev žirije. Prispevki porotnikov omogočajo odvetnikom, da ugotovijo prednosti in slabosti v zadevi.