Ko gre za analizo satire, bi moral bralec upoštevati inherentno sporočilo satire in to uporabiti kot odskočno desko za nadaljnjo analizo. Ko je to sporočilo določeno, mora bralec razmisliti, ali je satira “lahka” in “igriva” ali “težja” in uporablja “temni” ton, da izrazi svojo bistvo. To lahko bralcu pomaga ugotoviti, katero vrsto satire analizira, kar lahko nato olajša vzporednice med njo in drugimi satiričnimi deli. Analiza satire se mora nato nadaljevati s preučitvijo avtorjevega resničnega namena ali stališča o temi in morebitne rešitve, ki bi jo avtor lahko predstavil.
Analiza satire se mora pogosto začeti s celovito oceno vsebine satire, da bi razumeli osnovni predmet dela. Bralec lahko sprva vzame delo po »imenski vrednosti«, pri čemer ne upošteva satire, da ugotovi, o čem se razpravlja. V delu, kot je A Modest Proposal Jonathona Swifta, Swift predlaga, da bi revni Irci svoje otroke prodali bogatim Angležim kot meso, da bi si lahko privoščili hrano. Če zanemarimo očitno in temno satiro v tem predlogu, se lahko hitro vidi, da sta tema revščina in pomanjkanje hrane.
Ko je ta tema določena, naj bralec nadaljuje analizo satire tako, da pogleda dejansko uporabljeno satiro in ton takšne satire. V zgornjem primeru je satira očitno predlog, da ljudje prodajo svoje otroke, da bi se lahko sami prehranili. To je za vse razumne ljudi nehumano in nepredstavljivo dejanje, zato je satira v tem primeru jasna. Prav tako je satira s temnim in nekoliko “zlobnim” tonom.
Analiza satire se lahko nadaljuje z uporabo teh informacij, da ugotovi, kateri vrsti satire pripada določeno delo. Skromen predlog, na primer, na splošno velja za delo juvenalske satire, ki je pogosto »temnega« in okrutnega tona ter naj bi nakazal obsodbo nekega vidika teme. V nasprotju s tem so lahko nekatera dela horacijenska satira, ki je pogosto »lažjega« tona in naj bi bila bolj igriva v svojem pristopu k satiri. Analiza satire lahko določi, katero vrsto satire delo uporablja, vključno z menipovsko satiro, ki je bolj kaotična in univerzalno posmehljiva, da bi bralcu omogočila, da bolje razume pisčevo perspektivo.
Vse te informacije je mogoče uporabiti pri analizi satire, da bi bralcu pomagali razumeti zadevo, vrsto satire, ki se uporablja za ponazoritev nečesa o tej temi, in kako pisatelj gleda na to temo. Od tam naj bi bralec poskušal ugotoviti, ali pisatelj predlaga pravo rešitev, ki je pogosto vključena v satirično delo. Ta rešitev je v delu pogosto zavrnjena, saj je satirično stališče nagnjeno k pisateljevemu resničnemu zornemu kotu, zato bi morala analiza dela to rešitev izvleči iz konteksta satire.