Del veselja do branja je ugotoviti, kako se dobro naučiti analizirati literaturo na smiseln način. Prvi korak je ugotoviti, kakšno besedilo se bere, saj se analiza besedila lahko razlikuje glede na vrsto pisanja. Analiza literature, predstavljene kot roman, se bo na primer razlikovala od analize kratke zgodbe ali pesmi. Bralec morda lahko prepozna zaplet v kratki zgodbi ali romanu, v pesmi pa zaplet sploh ni prisoten; namesto tega je lahko prisotna osrednja tema ali ideja za identifikacijo.
Prepoznavanje ključnih elementov zgodbe je še en dober nasvet za analizo literature. Postavitev, ton, tema in celo identiteta pripovedovalca lahko bistveno olajšajo analizo literature. Postavitev je kraj in čas, v katerem se zgodba dogaja, in lahko pomembno vpliva na interakcijo likov, kako se zaplete in kako je mogoče interakcije interpretirati v kontekstu časovnega obdobja. Ton je splošno razpoloženje, ki ga je pisatelj izbral za pripovedovanje zgodbe. Prepoznavanje tona zgodbe lahko bralcu omogoči boljše razumevanje motivacije likov in osrednje ideje za besedilom.
Avtorji pogosto poskušajo prenesti ideje, ne da bi te ideje neposredno navedli s pomočjo figurativnega jezika. Pri analizi literature se je dobro naučiti nekaj različnih vrst figurativnega jezika, nekatere najpomembnejše vrste figurativnega jezika pa vključujejo metaforo in primerjavo. Podobe so primerjave med dvema na videz različnima stvarema z uporabo besede »všeč« ali »kot«. Metafora je tudi primerjava med dvema navidezno različnima stvarema, vendar metafore ne uporabljajo “všeč” ali “kot” za označevanje primerjave. Metafore je lahko težje prepoznati kot primerjave, toda sposobnost prepoznavanja katere koli vrste figurativnega jezika bo bralcu pomagala globlje razumeti besedilo.
Pripovedovalec je pripovedovalec in glas je lahko v različnih oblikah, odvisno od izbire, ki jo je naredil avtor. Pri analizi literature je pomembno identificirati pripovedovalca, pa tudi, kakšen tip pripovedovalca pripoveduje zgodbo. Vsevedni pripovedovalec tretje osebe bo na primer povedal zgodbo na vseveden ali vseveden način. To pomeni, da bo bralec dobil vpogled v misli vseh likov v zgodbi. Prvoosebni pripovedovalec bo zgodbo pripovedoval z vidika »jaz«, njegovo ali njeno pripovedovanje pa bo omejeno s tem, kaj ta lik pravi, misli, čuti ali počne.