Najbolj uporabni omrežni ukazi so seveda odvisni od tega, v kakšnem omrežju delate. Obstajata dve glavni družini omrežij in tukaj se bomo ukvarjali z obema. Prva družina, družina Unix ali Linux, je najstarejša, saj izvira iz zgodnjih dni računalništva, ko je sistem Unix prevzel prevlado med vsemi omrežnimi operacijskimi sistemi. Druga družina, družina Windows, je danes v široki uporabi, saj veliko omrežnih računalnikov izvaja operacijski sistem Windows. Oba imata na voljo podobne funkcije, vendar so omrežni ukazi, ki dosegajo te cilje, različni.
Eden od omrežnih ukazov, ki ga mnogi ljudje morda poznajo, je ukaz ping. Oba uporabljata isto osnovno sintakso, tisto ping [destination_address], vendar so možnosti, ki so na voljo vsaki, različne. Ping je preprost način, da vidite, koliko časa potrebuje en računalnik za komunikacijo z drugim, kar se lahko uporablja za številne različne namene odpravljanja težav, in tako je eden prvih omrežnih ukazov, ki se jih ljudje naučijo pri odpravljanju napak v omrežjih. Možnosti, ki so na voljo, vključujejo nastavitev ročne časovne omejitve, nastavitev večje velikosti medpomnilnika za pošiljanje in časovno žigosanje vsakega skoka, ko je narejen.
Traceroute je še en izmed priljubljenih omrežnih ukazov, saj kaže, kakšno pot poteka paket od vira do cilja. To je lahko zanimivo videti, da dobite predstavo, koliko potuje omrežna povezava, lahko pa je uporabno tudi za iskanje, kje se povezava upočasnjuje, saj vsak gostitelj, kot je naveden, prikazuje tudi, koliko časa je paket potreboval, da je prišel tja. Traceroute je del osnovnega nabora omrežnih ukazov, ki so na voljo tako za sisteme Unix kot za Windows, čeprav se možnosti, ki so na voljo za vsakega, nekoliko razlikujejo.
Ko ste prijavljeni v sistem, zlasti v sistem Unix s številnimi drugimi uporabniki, je eden od omrežnih ukazov, ki se najpogosteje uporablja, ukaz prsta. Uporaba prsta sintakse [uporabniško ime] povzroči, da se prikaže kos informacij o drugem uporabniku, ki je prijavljen v sistem. To lahko vključuje njihovo pravo ime, njihove kontaktne podatke, njihov e-poštni naslov in vse dodatne informacije, ki so jih navedli v dokumentu v svojem uporabniškem imeniku. Ukaz je mogoče pogosto uporabiti na daljavo z uporabo sintaksnega prsta [uporabniško ime]@[gostitelj].
Ukaz ssh vam omogoča, da vzpostavite zaščiteno povezavo z gostitelja, v katerega ste prijavljeni, z drugim računalnikom. To se lahko uporablja bodisi iz lokalnega računalnika, prek lupine ali ko ste prijavljeni v drug gostitelj za delo prek tega računalnika. Številni sistemi omogočajo tudi uporabo ssh-keygena, ki generira številne ključe za preverjanje pristnosti za protokol ssh.
Številni sistemi omogočajo tudi ukaz whois, ki je lahko koristen in enostaven način za pridobivanje informacij o imenu domene. Ukaz whois lahko vrne različne informacije, vendar ga večina ljudi uporablja za iskanje naslova IP gostitelja, na katerega se razreši ime domene. Ukaz whois je lahko nastavljen tudi za poizvedovanje v bazi podatkov whois, da bi vrnili bolj izčrpne informacije o domeni, vključno s tem, kdaj je bila registrirana, in kontaktne podatke osebe, ki jo je registrirala, ter tehnične in administrativne stike.