Glavni deli glagola so njegov sedanjik, njegov sedanjik, njegov pretekli čas in njegov pretekli deležnik. Sedanjik pravilnega glagola včasih imenujemo tudi njegova infinitivna ali osnovna oblika. Sedanji deležnik se običajno uporablja za opis dejanj, ki se izvajajo. Pretekli čas in pretekli deležnik glagola se včasih pišeta enako; razlika s preteklim deležnikom je v tem, da vključuje modificirajočo besedo ali pridevnik, ki lahko nekoliko spremeni natančen pomen. Nepravilni glagol je tisti, ki ne upošteva vseh enakih slovničnih pravil o veznikih, ko gre za svoje glavne dele, in te izjeme lahko pogosto zahtevajo dodatno vadbo in pomnjenje.
Standardni pravilni glagol sledi nizu pravil za svoje glavne dele, ki je pogosto dokaj preprosta. Oblikovanje preteklega časa enega od teh glagolov običajno vključuje dodajanje “-ed” ali včasih samo “-d” na konec njegovega sedanjega časa. Pretekli čas besede “hoditi” bi bil “prehoden” po tem pravilu. Uporaba pravila sedanjikovega deležnika bi običajno pomenila dodajanje “-ing” na konec sedanjika, s čimer bi ustvarili besedo “hoditi” kot sedanjik “hoditi”. Beseda za spreminjanje je potrebna za ustvarjanje preteklega deležnika iz preteklega časa te iste besede; dva možna primera sta lahko »je hodil« ali »so hodil«, odvisno od edninskega ali množinskega časa subjekta.
Nepravilni glagoli pogosto potrebujejo dodatno pozornost, ko gre za učenje pravilne uporabe njihovih glavnih delov. Ti glagoli vključujejo tiste z različnimi besedami in ne le različnim črkovanjem, ki se uporabljajo za njihove pretekle čase ali pretekle deležnike. Primer bi bil pretekli čas »ate« za sedanjik besede »jesti«, pretekli deležnik te besede pa preprosto doda »-en« na konec sedanjika, da ustvari »jedo«.
Uspešno učenje jezikov zahteva dobro osnovo v slovničnih konceptih, kot so glavni deli glagolov, ker so ti bistveni za natančno sporočanje preteklih dogodkov in sedanjih okoliščin drugim. Pravilno oblikovanje teh časov in deležnikov različnih besed v pisnem delu lahko dokaže tudi pisčevo verodostojnost. Nekateri učenci drugega jezika lahko sprva zlahka zamenjajo pretekli čas in pretekli deležnik nekaterih glagolov; lahko rečejo ali napišejo »videl sem«, ko na primer pomenijo »videl sem«. Dosledno preučevanje včasih subtilnih razlik med temi slovničnimi konjugacijami na splošno vodi do manj takšnih napak sčasoma.