Na splošno so vsi elementi angleške fonologije povezani z ustvarjanjem zvoka in pravilnim izgovarjanjem angleških besed, da se prenese določen pomen. Eden od elementov je angleška abeceda, ki je gradnik besed. Abeceda je sestavljena iz 26 črk, od tega pet samoglasnikov in 21 soglasnikov. V angleškem zvočnem sistemu so soglasniki in samoglasniki kategorizirani glede na to, kako se zvoki proizvajajo. Na primer, zvok črke “m” naj bi bil dvostranski – saj za ustvarjanje zvoka uporablja dve ustnici – in je tudi nosni, saj bi moral biti nosni prehod odprt za ustvarjanje zvoka.
Drug pomemben element angleške fonologije je poudarek. Naglas določa, katere besede ali zlogi so naglašeni. To je še posebej pomembno pri tvorbi pomena, zlasti pri heteronimih, besedah, ki imajo enak črkovanje, a imajo različno izgovorjavo. Na primer, v besedi “daril”, ko je poudarjen “pre”, beseda pomeni “darilo”. Če je poudarjen zlog »poslan«, beseda spremeni svoj pomen v »dati«.
Še en element angleške fonologije, ki je podoben stresu, je intonacija. V tem primeru je beseda kot celota poudarjena, pogosto v stavku. Razmislite o stavku: “Ljubim te.” Ko je beseda “ti” poudarjena, govornik poudari, da ima rad “ti” in ne nekoga drugega. Če je poudarjena beseda »ljubezen«, bo govornik morda želel povedati, da je to čustvo, ki ga čuti do osebe, in ne katero koli drugo čustvo.
Intonacija je pomembna tudi, ko gre za različne vrste stavkov. Sprašujoči stavek ali vprašalni stavek ima običajno proti koncu rahlo navzgor ton, na primer v »Ali prihajaš domov?« Po drugi strani pa ima vzklični stavek nekakšno izbruhnejo intonacijo, na primer v stavku: “Tako sem vesel zate!” V teh primerih lahko vidimo, da intonacija ni pomembna le pri prenosu pomena, ampak tudi pri izražanju čustev v besedah.
Angleška fonologija ima tudi zlog kot enega od elementov, ki je zelo pomemben, saj je zvočna enota, ki sestavlja besedo. Brez tega je angleški jezik – ali kateri koli jezik – morda nerazumljiv. Na primer v “atomu”, bi bila zloga “a” in “tom”. Zlog v angleški fonologiji na splošno sledi pravilom, pri katerem se izmenjujejo soglasniki in samoglasniki, da se izmenično zapirajo in odpirajo artikulatorji, da se naredi razločen zvok. Ta vzorec soglasnikov in samoglasnikov lahko opazite v besedah, kot sta “praznik” in “elektrika”.