Ker internet postaja vse bolj prepleten z vsemi vidiki človeškega življenja, so mnoge vlade in posamezniki začeli gledati na univerzalno širokopasovno povezljivost kot na nujnost. Vendar pa veliko območij v razvitih državah in državah v razvoju nima cenovno dostopnega širokopasovnega dostopa do interneta. Ena od glavnih težav pri razpravi o razpoložljivosti širokopasovnih povezav je odsotnost univerzalne definicije »širokopasovnega dostopa«. Poleg tega na razpoložljivost širokopasovnih povezav vplivajo številni dejavniki, vključno z gostoto prebivalstva, geografijo, komunikacijsko infrastrukturo, tržnimi razmerami in vladnimi predpisi.
Ni splošno sprejete definicije, kaj je širokopasovna povezava. Hitrosti do 768 kilobitov na sekundo (kbps) se oglašujejo kot “visoke hitrosti”, vendar ameriška zvezna komisija za komunikacije na primer meni, da je minimalna hitrost za širokopasovni dostop 2 megabita na sekundo (mbps). V drugih državah se hitrosti zelo razlikujejo in tisto, kar v eni državi velja za širokopasovno internetno povezavo, je morda prepočasno za v drugi.
Gostota prebivalstva je glavni dejavnik, ki prispeva k razpoložljivosti širokopasovnih povezav. V urbanih okoljih se lahko stroški namestitve nove opreme hitro povrnejo zaradi večjega števila potencialnih strank. Nekatere širokopasovne tehnologije so tudi bolj primerne za mestna okolja kot za podeželska območja. Storitve najhitrejše digitalne naročniške linije (DSL) so na primer pogosto na voljo le strankam v območju 10,000 čevljev (3,048 metrov) ali manj od osrednje pisarne telefonskega podjetja.
Žal lahko tehnologijo, ki bi lahko prinesla hitri internet na podeželska območja, ovira tudi geografija. Satelitska storitev zahteva jasen pogled v nebo, kar je lahko težava za uporabnike v dolinah ali ljudi, ki živijo v bližini velikih dreves ali drugih ovir. Brezžične tehnologije so prav tako omejene, saj svetovna interoperabilnost za mikrovalovni dostop (WiMAX) zahteva jasno vidno polje za najboljše povezave in WiFi; to je v večini situacij omejeno na le nekaj sto čevljev (približno 150 metrov).
Razpoložljivost širokopasovne povezave je do neke mere določena tudi z obstoječo telekomunikacijsko infrastrukturo. Novejši optični kabli za internetne storitve so pogosto nameščeni poleg starejše komunikacijske infrastrukture. Telekomunikacijska podjetja so za to starejšo infrastrukturo že zagotovila prednost in olajšala namestitev novih kablov. Za nekatere tehnologije je lahko starejša infrastruktura nezdružljiva s širokopasovnim dostopom ali predraga za nadgradnjo.
Vladna politika ima lahko velik vpliv na razpoložljivost širokopasovnih povezav. Japonska na primer ponuja davčne olajšave za podjetja, ki zagotavljajo zelo hitre optične storitve. Finska je dostop do širokopasovnega dostopa razglasila za zakonito pravico in obljublja, da bo do leta 100 prinesla 2015-megabitne povezave vsem svojim državljanom. ZDA so sprejele tudi ukrepe, da bi širokopasovne storitve omogočile približno sedmim milijonom Američanov, ki jim je primanjkovalo kot iz leta 2010. Ameriški zakon o okrevanju in ponovnem vlaganju iz leta 2009 je vključeval 7.2 milijarde ameriških dolarjev (USD) nepovratnih sredstev za povečanje razpoložljivosti širokopasovnih povezav na podeželju.