Na odmerek varfarina najbolj vpliva posameznikov odziv, merjen s preiskavo krvi po mednarodnem normaliziranem razmerju (INR). Cilj terapije s tem zdravilom proti strjevanju krvi je pridobiti rezultate testov, ki so v želenem območju za specifično stanje. Zaradi njegove reaktivnosti ni enotnega odmerka, ki bi ga lahko priporočili, zdravniki pa morajo vedno določiti pravo količino z ovrednotenjem rezultatov INR. Številni drugi dejavniki vplivajo na odmerjanje varfarina za vsakega posameznika, vključno s prehrano, dodatnimi zdravili in boleznijo, ki bodo verjetno povzročili občasno potrebo po spremembi odmerka.
Bolnikovo stanje igra vlogo pri določanju odmerka varfarina z določitvijo želenega razpona INR. Ta test je mogoče razumeti kot približno dolžino časa v sekundah, ko se kri strdi, kar je posledica nekaterih dodatnih značilnosti rdečih krvnih celic. Za miokardni infarkt ali srčni napad je zaželena razmeroma visoka raven varfarina, če se zdravilo uporablja brez aspirina. Razpon je običajno 3.0-4.0, priporočeno zdravljenje pa do štiri leta. Včasih se za miokardni infarkt kombinirata varfarin in aspirin, kar zniža zaželeno območje INR na 2.0-3.0.
Za številna druga zdravstvena stanja so ciljni rezultati INR tudi 2.0-3.0. To velja za nekatere embolije, globoko vensko trombozo in atrijsko fibrilacijo. Prisotnost umetnih zaklopk ali nekaterih prirojenih srčnih napak ima lahko tudi priporočeni razpon 2.0-3.0. Včasih je zaželeno odstopanje od razpona INR za stanje, na primer, ko bolniki potrebujejo operacijo. Odmerjanje varfarina bi lahko zmanjšali ali celo začasno prekinili pred kirurškimi posegi, da bi zmanjšali tveganje za prekomerno krvavitev.
Razen med bivanjem v bolnišnici se varfarin običajno jemlje peroralno in je na voljo v različnih jakostih, ki segajo od 1 do 10 miligramov (mg). Bolniki običajno začnejo jemati zelo majhne odmerke, ki se postopoma povečujejo, dokler ne dosežejo želenega razpona INR. Običajno je nemogoče uganiti miligram jakosti, ki ustreza terapevtskemu odčitku INR. Dve osebi istega spola, velikosti in starosti, ki imata isto zdravstveno stanje, bi lahko bili na zelo različnih odmerkih.
Ta variabilnost je posledica reaktivnosti zdravila. Odčitki INR padejo z uživanjem živil z visoko vsebnostjo vitamina K. Zvišali se bodo pri tistih, ki pijejo veliko alkohola. Tudi primer bronhitisa ali drugih okužb lahko vpliva na delovanje varfarina. Prav tako skoraj vsa zdravila zmanjšajo ali povečajo učinkovitost zdravila, kar bo vplivalo na INR in lahko spremenilo odmerek varfarina.
Terapija z varfarinom ni enostavna zaradi potrebnih preiskav krvi. Bolniki bodo morda imeli boljši uspeh, če ostanejo v želenem območju, če zdravnikom povedo o kakršnih koli novih zdravilih, poročajo o nedavnih boleznih in ohranjajo porabo živil z vitaminom K na enaki ravni. Pri tej vrsti budnosti je morda manj sprememb odmerjanja varfarina ali pa so prilagoditve lahko majhne.