Prehrana, procesi bolezni in zdravila so nekateri od dejavnikov, ki vplivajo na homeostazo glukoze. Človeška homeostaza je sistem notranjega ravnotežja ali ravnotežja, ki spremlja in uravnava kompleksne funkcije telesa ter zagotavlja vzdrževanje normalnega stanja. Povprečna raven glukoze se giblje od približno 65 do 110 miligramov na deciliter (mg/dL) krvi. Ko ravni padejo pod 65 mg/dl, kar povzroči hipoglikemijo, trebušna slinavka izloča hormon glukagon, ki sproži pretvorbo glikogena, shranjenega v jetrih, v glukozo. Ko ravni presežejo 110 mg/dl, je posledica hiperglikemije, ki spodbuja trebušno slinavko k izločanju inzulina, kar omogoča, da glukoza vstopi v celice in jim zagotovi energijo.
Raziskave kažejo, da posamezniki, katerih diete dosledno vzdržujejo dieto z visoko vsebnostjo alkohola, maščob in rafiniranih sladkorjev, povzročajo kemična neravnovesja, ki vplivajo na homeostazo glukoze. Prekomerni vnos maščob obremenjuje trebušno slinavko in povzroči zmanjšano stimulacijo insulina. Prekomerno in dolgotrajno uživanje alkohola povzroča poškodbe jeter, kar moti pretvorbo glikogena. Rafinirani sladkorji in enostavni ogljikovi hidrati vodijo do debelosti, kar vodi tudi do zmanjšanega izločanja inzulina in stanja, znanega kot prediabetes.
Poškodbe in bolezni vplivajo na homeostazo glukoze, saj telo zviša raven sladkorja v krvi, da bi zagotovilo energijo, potrebno za obnovo tkiva. Nadledvične žleze izločajo hormona adrenalin in kortizol, ki spodbujata proizvodnjo glukoze v času telesne aktivnosti ali stresa. Tanko črevo izloča hormon, znan kot incetin, ki spodbuja trebušno slinavko k izločanju inzulina. Motnje, ki prizadenejo nadledvične žleze ali tanko črevo, motijo proizvodnjo in uporabo glukoze. Hipotiroidizem zavira sproščanje glukoze iz jeter, hipertiroidizem pa ga poveča.
Ne glede na to, ali je sladkorna bolezen pridobljena ali genetska, je najpogostejši vzrok motene homeostaze glukoze. Ko Langerhansovi otočki v trebušni slinavki ne delujejo, organ ne more izločati glukagona ali insulina, kot je potrebno. Ko se izločanje inzulina zmanjša ali preneha, morajo posamezniki uporabljati peroralna antidiabetična zdravila ali jemati injekcije insulina. Študije kažejo, da normalen proces staranja zmanjšuje število beta celic v povprečju za en odstotek z vsakim letom, ki mine. Ta stopnja se poveča na 1.5 % pri osebah s sladkorno boleznijo.
Številna različna zdravila na recept vplivajo na hormone in organe, ki so odgovorni za uravnavanje homeostaze glukoze. Zdravniki pogosto predpisujejo diuretična zdravila, ki razbremenijo telo odvečne tekočine in znižujejo krvni tlak. Ta zdravila vplivajo tudi na raven kalija, kar obratno vpliva na raven glukoze. Ko se raven kalija v krvi dvigne, raven glukoze pade in obratno. Antihipertenzivna zdravila, ki zavirajo beta, znižujejo krvni tlak, vendar tudi zavirajo izločanje insulina.
Razen če ima bolnik sladkorno bolezen, imajo zdravniki raje antihipertenzivne učinke zdravil kot možnost spreminjanja homeostaze glukoze. Ponudniki zdravstvenih storitev lahko od nekaterih bolnikov zahtevajo tudi jemanje dodatkov niacina, ki povečajo lipide visoke gostote in zmanjšajo trigliceride. Niacin tudi zavira izločanje insulina. Pri bolnikih, ki jemljejo antipsihotična zdravila, ki vključujejo klozapin, olanzepin in risperidon, se lahko pojavi stanje, znano kot insulinska rezistenca. Čeprav trebušna slinavka normalno izloča inzulin, se telo nanj ne odzove in zadrži glukozo v krvi.