Pri določanju cen vzajemnih skladov je vključenih več dejavnikov in vlagateljem se vsekakor splača razumeti vsakega od njih. Osnovna cena katerega koli vzajemnega sklada vključuje relativno vrednost vseh delnic in vseh drugih dobrin, vključenih v nabavno ceno ene delnice. Ta številka je običajno prikaz tega, kako dobro delujejo podjetja za temi delnicami v smislu denarnega toka in dobička. Drug vidik oblikovanja cen vzajemnih skladov je splošno povpraševanje po vzajemnem skladu – in vsaki delnici, ki je v njem – saj se bo cena ustrezno prilagodila, ko bodo obresti dosegle vrh in padec. Eden najbolj spregledanih dejavnikov oblikovanja cen vzajemnih skladov so provizije, povezane z nakupom delnic; v mnogih primerih lahko na videz močno naložbo spremeni v slabo izbiro.
Cene vzajemnih skladov določajo predvsem čista vrednost sredstev (NAV). ČVS je skupna vrednost sredstev minus obveznosti, deljena s številom uveljavljajočih se delnic. Cena delnic se ves dan nenehno spreminja, ko trgovanje poteka, vendar se NAV izračuna le enkrat na dan. Pri ocenjevanju delnic za določitev sredstev podjetja in dobička od prodaje je lahko NAV zelo koristen. Podjetja, kot so investicijski skladi, omogočajo vlagateljem diverzifikacijo svojih portfeljev s podpiranjem te stalne, dolgoročne rasti, NAV pa je glavno orodje, ki se uporablja za izračun njihovega potenciala.
Drug odločilni dejavnik pri oblikovanju cen vzajemnih skladov je prisotnost ponudbe in povpraševanja, ki je v bistvu interakcija med kupci in prodajalci. Najpomembnejši vidik pri tej povezanosti je predvidevanje trga, na primer vedeti, kateri elementi bodo vplivali na kupce in prodajalce, saj so zaloge v stalni interakciji. Posledično ta korelacija določa ceno trgovanja vzajemnega sklada v primerjavi z njegovo ČVS. Možnosti na trgu so neskončne, zato je za doseganje doslednih rezultatov običajno potreben nekdo s strokovnim znanjem. Trgovanja se običajno izvajajo prek upravitelja sklada, ki ima strokovno znanje o vpletenih podjetjih.
Cene vzajemnih skladov imajo lahko tudi skrite stroške v obliki nakupnih provizij, provizij za odkup in menjalnih provizij. Te dodatne stroške običajno plačajo vlagatelji posredno, odbitki pa se običajno izvedejo ob prvem nakupu delnice. Plačilo vnaprej ne more vplivati le na celotno uspešnost vzajemnega sklada v smislu dobička, temveč lahko povzroči tudi, da upravljavec sklada nima veliko spodbude za aktivno spremljanje vzajemnega sklada. Številne delnice upravičujejo to dodatno vzajemno določitev cene, saj zagotavljajo odlične donose na naložbe s hitro rastjo in letnimi izplačili.