Na splošno obstajajo štiri vrste dentalne sedacije: ustna sedacija, intravenska (IV) sedacija, sedacija z dušikovim oksidom in splošna anestezija. Katera od teh metod sedacije se uporablja med posameznim posegom, je odvisno od posameznega stanja pacienta. Velikokrat se zobna sedacija uporablja za pomiritev pacienta, ki je zaskrbljen zaradi igel ali zobozdravstvenega posega. Z uporabo različnih metod sedacije lahko zobozdravnik pomaga pacientu, da se sprosti, tako da mu ne moti, da prejme lokalni anestetik ali si zapomni poseg. Večina metod dentalne sedacije pacienta ne uspava, temveč mu pomaga, da se sprosti pred in med posegom.
Morda je ena izmed najbolj znanih zobnih sedacijskih tehnik dušikov oksid (N2O), znan tudi kot smejalni plin. Pri dajanju bo bolnik skozi masko za nos vdihnil mešanico dušikovega oksida in kisika. Plin začne delovati v nekaj minutah in pacienta spravi v evforično in sproščeno, a zavestno stanje. Vendar pa plin morda ne zmanjša bolečine, zato bo morda treba pred posegom dati lokalni anestetik. Pogosto se učinek plina hitro razblini in osebi ne bo preprečil, da bi na lastno moč zapustil zobozdravstveno ordinacijo.
Za pripravo zaskrbljenega pacienta na zobozdravstveni poseg se lahko uporabi tudi IV pomirjevalo. Pri tej metodi sedacije se pomirjevalo vnese neposredno v pacientovo veno. Spet je oseba pri zavesti, vendar se lahko uporabi metoda globoke sedacije, pri kateri je bolnik blizu nezavesti. V nekaterih primerih pacient pod globoko sedacijo morda ne more dihati, zato mora biti zobozdravnik nenehno pozoren. Intravenska pomirjevala prav tako ne preprečujejo, da bi bolnik občutil bolečino, zato bo morda treba v ta namen uporabiti lokalni anestetik.
Druga metoda zobne sedacije je uporaba peroralnih pomirjeval. V tem primeru se bolniku dajo zdravila, ki jih jemlje ob določenem času pred zobozdravstvenim posegom. Ta tableta bo bolnika sprostila, tako da bo občutil manj tesnobe in se morda ne bo niti spomnil postopka. Tako kot dušikov oksid in IV sedacija je bolnik med posegom še vedno pri zavesti in se lahko odzove na zobozdravnikove ukaze, čeprav se tega pozneje morda ne spomni. Peroralni sedativi lahko zahtevajo tudi uporabo lokalne anestezije, saj tudi ne preprečuje, da bi bolnik občutil bolečino.
Splošna anestezija je običajno rezervirana za zapletene zobozdravstvene posege in pacienta uspava. Ta metoda sedacije prinaša določena tveganja, vključno z majhno možnostjo smrti. Pacient pod vplivom splošne anestezije ne čuti bolečine in pogosto ne more samostojno dihati. Zato se pogosto zahteva, da zdravnik bolniku med splošno anestezijo vstavi dihalno cev v grlo. Pacient, ki je imel tovrstno pomirjevalo, pogosto ne bo mogel voziti več ur po posegu, zato je priporočljivo, da se bolnik dogovori za prevoz domov iz zobozdravstvene ordinacije ali bolnišnice.