Dekubitusne razjede, znane tudi kot preležanine, so zelo boleče kožne rane, ki so posledica predolgega zadrževanja v enem položaju in posledičnega povečanja pritiska, ki ga povzroča pomanjkanje gibanja. Razjede segajo od stopnje I, za katero je značilna rdeča koža, ki ne bledi, do stopnje IV, pri kateri je rana lahko vse do kosti. Ko postanejo začetki motnje očitni, je prvi korak zdravljenja dekubitusne razjede odstranitev pritiska s prizadetega območja. Rano je treba nato debridirati, tj. odstraniti vse odmrlo tkivo, očistiti in previti z vlažno zaščitno oblogo. Hraniti ga je treba brez kontaminacije urina ali blata in ga redno menjati. Da bi pospešili celjenje, se lahko bolnik premakne na vzmetnico z zabojom za jajca, posteljo z zračno tekočo posteljo ali drugo vrsto počivalnika, ki preprečuje pritisk na kateri koli del telesa.
Ko se razbremeni pritisk, se odmrla in/ali okužena koža odstrani. To se lahko izvede kirurško s hidroterapijo, namakanjem ran ali encimsko. Kirurško odstranjevanje kože ali oster debridman je postopek izbire za razjedo, ki ima veliko nekrotiziranega tkiva. Hidroterapija in namakanje ran se lahko uporabljata v povezavi z drugimi vrstami debridmana. Encimi, kot je kolagenaza, ali tisti, ki se dovajajo skozi tekočino rane, se lahko uporabljajo tudi za čiščenje rane. Ta encimska obdelava je zelo počasen postopek in se redko uporablja pri okuženih ranah.
Ko je nekrotizirano tkivo odstranjeno, je naslednji korak pri zdravljenju dekubitusnih razjed določitev resnosti rane. Razjeda dekubitusa je razvrščena od stopnje I do stopnje IV. Koža v stadiju I ni zlomljena, vendar ima ranica eritem, ki se ne bledi, ali rdečo liso na koži, ki ob pritisku ne postane bela. Za stopnjo II je značilna odrgnina ali mehur na površini kože. Ko dekubitusna razjeda doseže stopnjo III, so vse plasti kože poškodovane do nivoja fascije ali vezivne membrane, ki leži na mišici. Stopnja IV ima popolno uničenje kože, nekrozo tkiva skozi fascijo in lahko vključuje mišice, kosti, kite ali sklepne kapsule.
Po uprizoritvi je rana pokrita z mokro do suho oblogo. Na rano se nanese moker povoj ali blazinica, ki se prekrije s suhim povojem. Mokri povoj se sčasoma izsuši; ob menjavi obloge se tkiva v rani prilepijo na blazinico, ko jo odstranimo. Pri zdravljenju neokuženih dekubitusnih razjed stopnje II ali III se lahko kot mokri povoj uporabljajo hidrokoloidi, vrsta encimskega debridmana. Za stopnje II-IV se lahko uporablja gaza, namočena s fiziološko raztopino. Vsakokrat, ko zamenjamo oblogo, je treba rano namakati; občasno ima bolnik hidroterapijo z masažnim bazenom, preden nanese čisto povoj.
V okviru zdravljenja dekubitusnih razjed lahko bolnika s preležaninami stopnje I ali II prestavimo z običajne vzmetnice na zračno ali vodno ležišče s penasto prevleko. Izmenična zračna blazina, nizka izguba zraka ali utekočinjena postelja so uporabni za bolnike z več dekubitusnimi razjedami ali razjedami, ki se slabo celijo. Bolnikom z velikimi razjedami III ali IV stopnje se lahko zagotovijo tudi zadnje vrste ležišč.
Dekubitusne razjede je mogoče preprečiti. Da bi se izognili dodatnim razjedam in pomagali pri celjenju, je nujno, da bolnika obrnemo vsaki dve uri. Pacienta ne smete postaviti v položaj, ki pritiska na obstoječe rane.
Bolnike, pri katerih se rane III ali IV stopnje ne celijo, lahko pregleda plastični kirurg. Kirurg lahko ugotovi, ali je kirurško zapiranje preležanin nujen del zdravljenja dekubitusnih razjed. Operacija bo načrtovana za bolnika, če kirurg meni, da bo pospešil celjenje preležanin.