Na splošno kadilski zakoni običajno narekujejo, kdo lahko zakonito kupuje in kadi izdelke, ki vsebujejo tobak, ali kje se te izdelke lahko zakonito kadi. »Kdo« v zvezi s kajenjem je pogosto označen s posebno starostjo, ki jo je mogoče določiti bodisi na zvezni ravni za celotno državo bodisi na ravni posameznih držav ali provinc. Podobno lahko “kje” kajenja urejajo tudi zvezni zakoni, na primer v Nemčiji in Kanadi, ali zakoni na državni ravni, kot sta ZDA (ZDA) in Avstralija. Zakoni o kajenju v državi ali zvezni državi so pogosto precej ostro sporni in razprava o legitimnosti takšnih zakonov je pogosta.
Starost je precej pogost odločilni dejavnik v zakonih o kajenju, ki kažejo, kdo lahko kadi zakonito. Globalnega standarda glede starosti, potrebne za zakonit nakup ali kajenje izdelkov, ki vsebujejo tobak, ni, v nekaterih regijah pa sta lahko dve različni zahtevani starosti za nakup in kajenje. Na primer, na Japonskem zakoni o kajenju določajo starost, ki je potrebna za nakup in kajenje tobaka, 20 let, medtem ko je v Franciji le 16 let. Na Irskem lahko oseba zakonito kadi pri 16 letih, vendar mora biti za nakup tobaka stara 18 let, in zakoni na Švedskem navajajo le zakonsko dovoljeno starost za nakup tobaka, vendar ne določajo starosti za uživanje.
Po vsej ZDA kadilski zakoni določajo starostne zahteve za nakup in uporabo tobaka glede na posamezne države. Zvezna starost za nakup in kajenje tobaka se na splošno šteje za 18 let, vendar lahko države zakonito dovolijo kajenje mlajšim od 18 let, vendar ne bodo prejele denarja za nujne primere od Zvezne agencije za upravljanje v sili (FEMA), če to storijo. V nekaterih državah je lahko nezakonit nakup tobaka, če ste mlajši od 18 let, vendar je tobak zakonit ali dovoljen le pod nadzorom starša ali skrbnika.
Obstaja tudi veliko zakonov o kajenju, ki obravnavajo, kje lahko oseba zakonito kadi. Dokler je oseba polnoletna, lahko kadi kjer koli, kjer lokalni, državni ali zvezni zakoni kažejo, da lahko kadi. Številne države po svetu imajo prepoved kajenja na javnih mestih, kot so restavracije, bari, muzeji, maloprodajne trgovine in delovna mesta. Nekatere države znotraj držav imajo lahko tudi posamezne zakone o kajenju glede tega, kje lahko nekdo kadi.
V ZDA, na primer, so ti zakoni običajno državni in ne zvezni zakoni in njihovo izvrševanje je včasih lahko vprašljivo. Medtem ko večina protikadilskih organizacij trdi, da prepoved kajenja ne vpliva negativno na poslovanje v barih ali restavracijah, številni lastniki barov potrjujejo nasprotno in so začeli iskati oblike izjeme od prepovedi kajenja. Številni kadilci protestirajo proti prepovedi kajenja kot kršitvi osebnih svoboščin, »smokeasies« pa so pogosto uveljavljeni kot bari ali restavracije, ki dovoljujejo kajenje, čeprav krši protikadilske zakone.