V zadnjih nekaj desetletjih je področje duševnega zdravja naglo raslo. Mnogi ljudje zdaj verjamejo, da je duševno zdravje enako pomembno kot fizično zdravje. Vendar pa se pogosto razpravlja o pomenu skrbi za duševno zdravje in odgovornosti zdravstvenih zavarovalnic za kritje te vrste oskrbe. Z razvojem področja duševnega zdravja je prišla ustrezna zakonodaja. Številne razprave o skrbi za duševno zdravje predstavljajo zakonodaja o duševnem zdravju in razveljavitev ali sprememba te zakonodaje.
Ključne teme, ki jih ureja zakonodaja o duševnem zdravju, so obravnava pacientov, ki potrebujejo oskrbo v duševnem zdravju, in načini, kako so za paciente odgovorni terapevti, zdravniki, bolnišnice, družine bolnikov in zavarovalnice. Tu je ključna beseda odgovoren. Zakonodaja o duševnem zdravju se pogosto sprejema z namenom, da se pojasni, kdo je odgovoren za ljudi, ki potrebujejo oskrbo v duševnem zdravju, in stroške, ki nastanejo z zagotavljanjem duševnega zdravja.
Dva primera zakonodaje o duševnem zdravju sta Zakon o pariteti duševnega zdravja in Zakon o duševnem zdravju iz leta 1983. Čeprav sta ta primera omejena na zakonodajo, ki je bila sprejeta v Združenih državah in Združenem kraljestvu, obstajajo druge države, ki so sprejele zakonodajo o duševnem zdravju kot npr. no. Kanada in Avstralija sta na primer sprejeli tudi zakonodajo o duševnem zdravju.
Leta 1996 so Združene države podpisale zakon o pariteti duševnega zdravja, ki je pogosto okrajšan kot MHPA. Ta zakon določa, da izdajatelji zdravstvenega zavarovanja in skupinski zdravstveni načrti ne smejo postavljati dolarskih omejitev za duševno zdravje, ki so nižje od omejitev za medicinsko in kirurško zdravljenje in postopke. Oktobra 2008 je bil Zakon o pariteti duševnega zdravja večinoma nadomeščen z zakonodajo, ki je bila priložena programu za pomoč pri težavah.
Zakon o duševnem zdravju iz leta 1983 je bil akt britanskega parlamenta, ki je veljal za ljudi, ki živijo v Angliji in Walesu. Ta zakon določa pravila in predpise za oskrbo in zdravljenje oseb z duševnimi motnjami. Zakon določa tudi pravila o ravnanju s premoženjem in osebnimi zadevami osebe, ki se zdravi v bolnišnici zaradi motnje v duševnem zdravju. Vključuje tudi zakonodajo o pridržanju oseb z motnjami v duševnem zdravju proti njihovi volji.