Varnostna zakonodaja vključuje veliko različnih vrst zakonov, ki so povezani z varnostjo, vključno z varnostjo pri delu in na delovnem mestu, varnostjo hrane in prometno varnostjo. Narava in obseg te vrste zakonodaje se od države do države močno razlikujeta. Posledično lahko varnostna zakonodaja prepoveduje ali ureja določeno dejavnost ali prakso v eni državi, druga država pa lahko dovoli, da praksa ni popolnoma neurejena s katero koli zakonodajo.
Zakoni in predpisi o zdravju in varnosti pri delu se pogosto oblikujejo kot odziv na nesreče na delovnem mestu ali dogodke, ki povzročijo poškodbe ali smrt. Nekatere države določene panoge za zdravje in varnost urejajo strožje kot druge države. Mnoge države pa so vsaj v neki obliki sprejele mednarodne standarde za zdravje in varnost pri delu. Mednarodna organizacija dela in Svetovna zdravstvena organizacija sta sodelovali v zadnjih šestdesetih letih, da bi razvili skupne definicije zdravstvenih in varnostnih standardov, ki imajo vsi skupni cilj čim bolj zaščititi delavce pred nevarnostmi na delovnem mestu.
Primarna zakonodaja o varnosti hrane v Združenih državah je Zvezni zakon o hrani, zdravilih in kozmetiki, kakor je bil spremenjen z Zakonom o posodobitvi varnosti hrane. Ta zakonodaja ureja večino vidikov ameriške varnosti hrane in zdravil. Ameriška uprava za hrano in zdravila je zvezna agencija, ki je zadolžena za izdajanje predpisov o varnosti hrane in uveljavljanje zakonodaje o varnosti hrane in zdravil na splošno. Na mednarodni ravni je Mednarodna organizacija za standardizacijo razvila niz mednarodnih standardov za vse organizacije, ki spadajo v kateri koli del prehranjevalne verige, ki jih opredeljuje ISO 22000: 2005 Sistem upravljanja varne hrane. Številne države so sprejele vse ali del standardov ISO 22000 za namene varnosti hrane.
Za razliko od zakonodaje o nevarnostih pri delu in varnosti hrane se zakonodaja o prometni varnosti med državami in državami močno razlikuje. V Združenih državah je vsaka država odgovorna za svojo zakonodajo o varnosti v prometu. Na primer, omejitev največje hitrosti v eni državi se lahko precej razlikuje od omejitve v drugi državi. Nacionalne organizacije, kot sta Nacionalna konferenca državnih zakonodajnih organov in Nacionalna uprava za varnost v cestnem prometu, prav tako sodelujejo pri preučevanju in priporočanju zakonov o varnosti v prometu, ki naj bi jih sprejele države. Poleg tega ima Nacionalna uprava za varnost v cestnem prometu, v skladu z Zakonom o nacionalni varnosti prometa in motornih vozil, pooblastila za določanje in spremljanje določenih standardov za motorna vozila in prometno varnost.