Teste hipertenzije začnemo z neinvazivnim merjenjem bolnikovega krvnega tlaka s sfigmomanometrom. Merjenje krvnega tlaka običajno dopolnjuje fizični pregled. Del fizičnega pregleda je opazovanje srca s poslušanjem s stetoskopom, če se pojavijo nenormalni zvoki. Zdravnik bo s stetoskopom preveril tudi modrice v arterijah.
Zdravnik bo opravil razgovor, da bi izvedel o bolnikovi zdravstveni anamnezi, dejavnikih tveganja in družinski anamnezi. Intervju se opravi, da se ugotovi, ali obstaja zdravstveno stanje, ki je povezano s hipertenzijo. Prav tako se preveri, ali bolnik vzdržuje neprimeren življenjski slog in nezdrave navade, kot so kajenje in prekomerno uživanje alkoholnih pijač ter mastne in slane hrane, saj so to verjetni vzroki za hipertenzijo. Na koncu se opravi razgovor, da se preveri, ali hipertenzija, ki je dedna, poteka v družini.
Ko je bolniku diagnosticirana hipertenzija, mora opraviti več testov za hipertenzijo, kot jih določi zdravnik. Namen testov je izslediti vzrok hipertenzije in oceniti morebitno škodo, ki jo je povzročila na bolnikovih notranjih organih. Testi za hipertenzijo običajno vključujejo analizo urina, popolno krvno sliko (CBC) in 12-kanalni elektrokardiogram (EKG).
Analiza urina se opravi, da se preveri, ali obstaja okužba ledvic, in tudi diagnosticira, ali se razvija kronična bolezen, kot je hipertenzivna nefropatija. CBC delno preučuje količino rdečih krvnih celic, ki je visoka, kar je znak policitemije – stanja, ki je pogosto pri ljudeh s hipertenzijo. Celovita presnovna plošča je krvni test, ki zagotavlja informacije o ravni sladkorja v krvi, stanju jeter, ledvic in elektrolitov ter ravnovesju tekočin. Rentgenska slika prsnega koša je študija pljuč, ki jo naroči zdravnik, da ugotovi, ali je srce povečano ali če obstajajo znaki pljučne hipertenzije. Pacientu naredijo 12-kanalni EKG, da ugotovijo, ali gre za zadebelitev ali poškodbo srčne mišice ali stene, kar je eden od zapletov hipertenzije.
Zdravnik lahko naroči več testov, zlasti za bolnika z neželenimi ugotovitvami na njegovih začetnih testih za hipertenzijo. Bolnik z indikacijami za ledvično bolezen bo morda moral opraviti ultrazvok ledvic ali CT trebuha ali oboje. Če ima bolnik visoko glukozo v krvi ali je znano, da je sladkorna bolezen, se lahko opravi test za glikohemoglobin v serumu in mikroalbumin v urinu. Bolniku z okvarjenim delovanjem srca se lahko predpiše 2D ehokardiogram za natančnejšo oceno srčnega stanja.
Testi za hipertenzijo so potrebni za vodenje zdravnika pri njegovem programu zdravljenja za bolnika. Test bo zdravnika vodil tudi pri predpisovanju pravilnih zdravil in njihovega odmerjanja. Omogočen bo tudi izbor zdravnikov specialistov, ki bodo del medicinskega tima za popolno obvladovanje zdravstvenega stanja pacienta. Pacient mora zato sodelovati, da se preiskave opravijo v najkrajšem možnem času.