Terapija za duševno zaostalost je pogosto zasnovana tako, da pomaga osebi pri soočanju z vsakodnevnim življenjem, namesto da odpravi osnovno težavo. Kot taka je običajno, da ta vrsta terapije obravnava socialne, poklicne ali praktične vidike. V nekaterih edinstvenih primerih lahko terapija izboljša splošno inteligenco in sposobnost delovanja duševno prizadete osebe, vendar je to odvisno od vrste zaostalosti in stopnje, v kateri je težava ujela. Zaradi kompleksnosti te motnje zdravljenje duševne zaostalosti običajno vključuje skupino strategij in ne eno samo metodo.
Nekatere najpomembnejše vrste terapije za duševno zaostalost učijo življenjskih veščin posameznikom, ki delujejo na dovolj visoki ravni za samostojno življenje. Te veščine niso pomembne le za posameznikovo varnost, temveč tudi za njegov občutek lastne vrednosti. Delovna terapija za duševno zaostalost pomaga posameznikom živeti življenje na način, za katerega menijo, da je zadovoljiv. Pri nekaterih vrstah duševne zaostalosti je pomembna terapija, ki uči socialne veščine ali pomaga spodbujati kompetentno človeško interakcijo. To je pogosto v istem načrtu zdravljenja kot vrste terapije, ki učijo življenjske veščine, vendar je socialne veščine včasih težje razumeti kot praktične skrbi.
Zdravstvena terapija za duševno zaostalost lahko občasno izboljša ali celo obrne to stanje, če se uporablja dovolj zgodaj. To velja za zaostalost, ki jo povzroča hipertiroidizem in občasno možganske poškodbe pri zelo majhnih otrocih. Pomembno je razumeti, da vseh vrst duševne zaostalosti ni mogoče pozdraviti in da je definicija zaostalosti izjemno široka.
Nekaterim ljudem lahko družinska terapija pomaga družinski enoti pri učinkovitejšem spopadanju z duševno zaostalostjo. To pa lahko posamezniku z duševno zaostalostjo zagotovi dodatno podporo. Močan sistem socialne podpore je bistvenega pomena za čim večjo funkcionalnost posameznika v vsakdanjem življenju. Takšna terapija ne zagotavlja le duševnega miru družinskim članom, ampak tudi izboljša možnosti za uspeh duševno prizadetega posameznika.
Pri hudo invalidnih osebah nobena vrsta terapije ne bo vodila v samostojno življenje ali izboljšano duševno delovanje. Za te ljudi je lahko v pomoč terapija, namenjena spodbujanju sodelovanja pri vsakodnevnih opravilih. Duševno prizadete bolnike, ki jih je treba očistiti, oskrbeti in ročno premikati, je mogoče naučiti sodelovati pri teh postopkih, če jih zagotovijo zaupanja vredni posamezniki. Ta vrsta terapije lahko zmanjša stres tako za invalidne osebe kot tudi za vse skrbnike. Če se začne v otroštvu, lahko ta vrsta terapije zmanjša tudi možnosti za poškodbe, ko posameznik postane odrasel.