Osebno osredotočena terapija je vrsta psihološke terapije, ki temelji na humanistični perspektivi. Ta pristop določa, da je vsak človek po naravi dober, vendar lahko nanj neustrezno vplivajo okoljski dejavniki. Osebno osredotočena terapija se imenuje tudi terapija, osredotočena na klienta, nedirektna terapija ali Rogerjeva terapija, po psihologu Carlu Rogersu, ki jo je razvil. Obstajajo tri vrste ali razvojne faze terapije, osredotočene na osebo: nedirektna psihoterapija, refleksivna psihoterapija in izkustvena terapija.
Nedirektivna psihoterapija se šteje za prvo fazo terapije, osredotočene na osebo. Ta faza daje terapevtu možnost, da se do pacienta približa permisivno, kar povzroči, da se pacient počuti sprejetega. To je glavni cilj nedirektivne psihoterapije in je zasnovan tako, da pomaga pacientom doseči razjasnitev in vpogled v svoje življenje. Terapevt doseže sprejetje tako, da pacienta obravnava z brezpogojnim pozitivnim spoštovanjem (UPR) – vrsto neobsojajočega vedenja, ki ga terapevt prikazuje do pacienta, zaradi česar se počuti sprejetega.
Druga faza terapije, osredotočene na osebo, je refleksivna psihoterapija. Pacientu v tej fazi je dovoljeno razviti skladnost med idealno samopodobo, takim, kakršen si človek želi biti, in resničnim samopodobo, kako oseba dejansko je. Terapevti to dosežejo tako, da odražajo občutke, ki jih pacient izkazuje, kar povzroči, da se pacient počuti udobno in mu zaupa. Glavni cilj v tej fazi je zaupanje; pacient mora zaupati terapevtu, da se vsaka vrsta psihoterapije konča uspešno.
Cilj terapevta med izkustveno terapijo, tretjo fazo terapije, osredotočene na osebo, je ustvariti varen odnos, da lahko pacient ceni notranje potrebe in razume čustva. Terapevti lahko uporabijo empatijo, natančno zavedanje pacientovih čustev, da ustvarijo ta odnos. V tej fazi se terapevt osredotoči na pacientovo samoaktualizacijo – njegovo željo po izpolnitvi svojega potenciala – tako, da ga spodbuja, da doživi in izrazi svoja čustva, namesto da jih potlači.
Osebno osredotočena terapija je dosegla uspešne rezultate pri bolnikih, ki trpijo za psihološkimi motnjami, vključno s shizofrenijo, depresijo in zlorabo substanc. Ta oblika terapije se pogosto uporablja tako v posameznih primerih kot tudi v skupinski terapiji in družinski terapiji. Če se ustrezno izvaja, lahko terapija, osredotočena na osebo, povzroči, da ima bolnik višjo samozavest in pozitiven pogled na življenje. Po uspešnem zdravljenju se lahko bolniki zdijo odprti za spremembe in nove izkušnje, ne glede na njihovo duševno bolezen. Stabilen odnos in zaupanje, ki ga gradijo s svojim terapevtom, pomaga pacientom doseči stabilnost in zaupanje v drugih odnosih.