Telekomunikacijska tehnologija vključuje vse, kar ljudje uporabljajo za komunikacijo informacij na daljavo. Koncept obstaja že od prvih dni človeške zgodovine, ko so bili dimni signali in bobni uporabljeni za obveščanje osebe ali skupin ljudi o dogodku ali situaciji. Vendar pa so veliki preboji od poznih 1800-ih pripeljali področje telekomunikacij v sodobno dobo. Že s telegrafom je bilo mogoče z informacijami prehoditi velike razdalje. Novejši razvoj vključuje telefon, radio, televizijo, faks in računalnik, od katerih ima vsak svoje edinstvene lastnosti v korist izmenjave informacij človeštva.
Da bi nekaj veljalo za telekomunikacijsko tehnologijo, mora ohraniti tri specifične lastnosti, ki opredeljujejo njegovo delovanje. Prvič, nekakšen oddajnik mora informacijo prilagoditi v signal, na primer bobnar, ki premaga določeno kombinacijo utripov, da predstavlja dogodek. Ta signal je treba nato prenesti preko neke vrste medija, kot je odmev, ki ga povzroči dolina, v kateri se nahaja bobnar. Tretjič, sprejemnik zajame signal in ga pretvori v informacije, ki jih lahko uporabi prejemnik. Tako kot primer bobna, vse sodobne oblike telekomunikacij, od mobilnih telefonov do internetnih povezav, uporabljajo isti koncept.
Ena izmed najbolj razširjenih telekomunikacijskih naprav je telefon, instrument, ki prenaša glasovne informacije iz kraja v kraj. V sodobni družbi se uporabljata dve glavni vrsti telefonov: analogni, fiksni telefon in satelitski mobilni telefon. Fiksni telefoni so bili prvič vzpostavljeni kot telekomunikacijsko omrežje v poznih 1800-ih z uporabo kompleksnega sistema žic, nameščenih po vsem svetu. Mobilna tehnologija je bila prvič uvedena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z uporabo omrežja satelitov in radijskih stolpov. Tudi faksi, ki uporabljajo omrežje fiksne telefonije, uporabljajo isto metodo za prenos informacij na papirju.
Sistem oddajanja, ki vključuje radijska in televizijska omrežja, uporablja drugačen format za prenos informacij. Oba sistema uporabljata elektromagnetne valove, ki pošiljajo zvočne in video informacije z ene lokacije na drugo. To je mogoče doseči z analogno ali digitalno metodo. Osnovna metodologija za oba načela je bila ustvarjena v zgodnjih 1900-ih in hitro postala primarni metodi prenosa informacij v naslednjem stoletju. Eden od izzivov te oblike tehnologije je dejstvo, da se različne frekvence uporabljajo za različne platforme in lokacije po vsem svetu.
Omrežni računalniki so v sodobnem svetu zelo pogosti in so bodisi povezani v lokalno omrežje bodisi v svetovni splet. Ta telekomunikacijska tehnologija omogoča uporabnikom pošiljanje in prejemanje različnih formatiranih informacij, kot so besedilo prek e-pošte ali video s spletnimi kamerami. Za delovanje te tehnologije so na voljo različne vrste povezav. Zgodnje povezovalne tehnike so vključevale analogno-digitalne modeme s fiksno linijo, novejše metode pa vključujejo ethernetne linije in brezžične povezave z uporabo elektromagnetnih valov.