Superprevodniki so uporabni v velikem številu različnih tehničnih, mehanskih in znanstvenih aplikacij. Na primer, superprevodniške tehnologije so v razvoju, ki bi lahko bistveno izboljšale varnost in učinkovitost električnega omrežja. Druge tehnologije omogočajo nove uporabe elektromagnetizma. Računalniki imajo lahko koristi tudi od tehnologij superprevodnikov, nekatere vrste znanstvenih instrumentov pa uporabljajo tudi edinstvene električne lastnosti superprevodnikov.
Ključna prednost superprevodnikov je njihova sposobnost prenosa električnega toka skoraj brez upora. Zgodnji superprevodniki so delovali le pri izjemno nizkih temperaturah in so bili nepraktični za večino aplikacij, saj je bil tekoči helij, potreben za njihovo hlajenje, previsoko drag in z njim težko delati. Novejše, visokotemperaturne superprevodniške tehnologije uporabljajo materiale, ki imajo superprevodne lastnosti, ko so ohlajeni na temperature, ki jih je mogoče vzdrževati v veliko cenejšem in bolj obvladljivem tekočem dušiku.
Popoln prenos električne energije ima veliko aplikacij za električno omrežje. Tehnologije, ki uporabljajo superprevodnike namesto veliko večjih polprevodnikov, omogočajo prenos moči z veliko manjšimi žicami. Poleg tega, ker se energija skoraj ne izgubi, so ti sistemi veliko bolj učinkoviti, kar pomeni, da je potrebno manj energije za proizvodnjo. Superprevodniki se lahko uporabljajo tudi za ublažitev nenadnih tokovnih skokov v električnem omrežju, ki bi sicer povzročili škodo.
Superprevodniki izdelujejo izjemno učinkovite elektromagnete. To omogoča zelo natančno slikanje, kar je koristno za zdravnike, ki potrebujejo podrobne preglede svojih pacientov. Uporaben je tudi za vojsko, kjer se superprevodne tehnologije uporabljajo za odkrivanje min in drugih nevarnosti. Večji superprevodni elektromagneti omogočajo magnetno levitacijo, ki je že v uporabi pri nekaterih vlakih za visoke hitrosti.
Nova generacija računalnikov bo sčasoma uporabljala superprevodniške tehnologije. Električne lastnosti polprevodnikov omejujejo količino računalniške moči, ki jo je mogoče vgraditi v običajen mikročip. Znanstveniki lahko zaobidejo te omejitve in ustvarijo veliko hitrejša in tesneje zapakirana vezja z izkoriščanjem nekaterih kvantnih lastnosti superprevodnih materialov. Superprevodniki so tudi učinkovitejši pri porabi energije in skoraj odpravijo problem odpadne toplote.
Električna upornost lahko oteži načrtovanje zelo občutljivih instrumentov. Instrumenti za odkrivanje, ki uporabljajo superprevodniške tehnologije, nimajo te težave. Superprevodniki ne ovirajo pretoka niti zelo šibkih električnih tokov, ti zelo šibki tokovi pa se lahko uporabijo za ustvarjanje detektorjev, ki so sposobni zaznati izjemno šibke signale.