Šifriranje je proces pretvorbe podatkov iz njihovega običajnega, berljivega stanja, imenovanega golo besedilo, v zaščitene, varne podatke, imenovane šifrirano besedilo, tako da jih lahko prebere samo predvideni prejemnik ali prejemniki, ki jih lahko dešifrirajo s skrivnim ključem. Šifriranje je praksa, ki sega v starodavno vojskovanje, ko je bilo pomembno pošiljati sporočila, do katerih sovražniki niso mogli dostopati. Obstaja veliko vrst šifriranja, ki jih je mogoče razvrstiti na več načinov: material šifriranja, sredstva šifriranja, uporabljena metodologija šifriranja, vključno z določenim uporabljenim algoritmom, in/ali prej ali nedavno izumljeni/uporabljeni šifrirni sistemi.
Obstajajo različne vrste šifriranja, ki delujejo ves čas na določeni vrsti materiala, in druge vrste šifriranja, ki jih uporabnik nadzira in uporablja po potrebi. Šifriranje e-pošte velja za vso odhodno e-pošto iz sistema. Šifriranje trdega diska – znano tudi kot šifriranje celotnega diska ali FDE, šifriranje celotnega diska, šifriranje trdega diska ali šifriranje diska – šifrira vse datoteke vseh vrst, ki se nahajajo na trdem disku računalnika. Strani s protokolom HTTPS šifrirajo vse transakcije, ki se izvajajo prek njih, kar omogoča plačevanje s kreditnimi karticami prek interneta. Nasprotno pa se lahko uporabnik odloči za zaščito določenega pdf-ja, na primer in – odvisno od uporabljenega programa – zahteva geslo, da ga odpre in/ali spremeni ali prepreči kakršno koli urejanje ali omeji ali prepove tiskanje.
Vrste šifriranja lahko ločimo tudi po šifriranju, ki ga ustvari programska oprema, ali šifriranju, ki temelji na strojni opremi. Na primer, šifriranje trdega diska se izvaja predvsem s programsko opremo. Vendar pa se je skupina proizvajalcev trdih diskov, ki sestavljajo Trusted Computing Group (TCG), leta 2009 strinjala s standardom šifriranja za trde diske, ki so ga poimenovali TCG Storage Specification. Ko bo v celoti sprejet, bodo trdi diski samodejno šifrirani, namesto da bi za to potrebovali ločen, dodan program.
Drug način za razlikovanje vrst šifriranja je njihovo delovanje. Metodologija šifriranja je lahko simetrična, kar pomeni, da imajo en sam ključ, ki se uporablja tako za šifriranje kot za dešifriranje in ki ga je treba poslati skupaj s sporočilom, da se zagotovi, da ga lahko prejemnik dešifrira. Po drugi strani pa lahko asimetrično, v tem primeru pošiljatelj uporabi prejemnikov javni ključ za šifriranje golega besedila, prejemnikov računalnik pa za dešifriranje prejemnikovega zasebnega ključa. Drugi razlikovalni dejavniki so uporaba različnih algoritmov, različnih dolžin ključev in blokovne šifre ali pretočne šifre. Prav tako bi lahko ločili vrste šifriranja, ki veljajo za zastarele – kot sta DES (Standard šifriranja podatkov) in WEP (Wired Equivalent Privacy), od novejšega, boljšega šifriranja – kot sta Triple DES in WAP2 (WiFi Protected Access, različica 2), ki uporablja AES (Napredni standard šifriranja).