Serijski komunikacijski vmesniki se lahko razlikujejo na več različnih načinov, odvisno od namena. Posledično se splošne metode ali vrste serijskih protokolov lahko zožijo v nekatere splošne kategorizacije. Obstaja torej pet splošnih vrst serijskih protokolov, od katerih je vsak nekoliko odvisen od števila gostiteljev in sprejemnikov. Od tam bo vsako serijsko vodilo, odvisno od uporabljenega komunikacijskega protokola, imelo dodatne funkcije, ki bodo ponujale različne funkcionalnosti.
Najpogostejši je priporočeni standardni 232 (RS-232) protokol. Ta spada v skupino serijskih protokolov od točke do točke, na podlagi njegovih konceptov pa so bili razviti številni serijski vmesniki. Tu dve napravi ali enakovredni napravi komunicirata neposredno med seboj v tako imenovanem polnem dupleksu, kar pomeni, da lahko komunikacija poteka v obe smeri hkrati. Po želji lahko sinhronizirajo svoje komunikacije prek ure, čeprav najpogosteje vrstniki komunicirajo asinhrono. Omejen v hitrosti in razdalji, se običajno uporablja za priklop serijskih perifernih naprav na računalniške sisteme.
Drug od priporočenih standardov, številka 422, ki je prišel nekoliko kasneje, opisuje drugačen tip protokola, ki lahko podpira dodatne sisteme. Pri serijskih protokolih, ki temeljijo na RS-422, lahko en sam oddajnik podpira dodatne sprejemnike. To se imenuje protokol z več kapljicami. Hitrost se močno poveča v primerjavi s tisto, kar je na voljo z RS-232, vključno z dovoljeno dolžino žice. Cena pa je, da deluje samo v pol-dupleksu, zato omogoča samo komunikacijo po žici enosmerno, razen če so med sprejemnikom in oddajnikom vzpostavljene dodatne žice.
Podobno kot RS-422 je še en priporočen standard, ki opisuje večtočkovno možnost za serijske protokole. Tehnika z več točkami, znana kot RS-485, omogoča, da več vrstnikov pošilja in prejema drug drugemu prek vodila. Tako kot RS-422 so serijski protokoli RS-485 zelo hitri in zmožni prenašati velike razdalje. Tako kot RS-422 pa so potrebne dodatne žice, da presežejo polovično dupleksno komunikacijo med enakovrednimi, kar je lahko omejujoče in drago.
Poleg nabora priporočenih standardov je več podjetij razvilo tudi številne različne vrste serijskih protokolov za uporabo z določenimi izdelki, ki pa so prispevali tudi k drugemu razvoju. Te vrste vključujejo uporabo glavne naprave in ene ali več podrejenih naprav, priključenih na serijsko vodilo. Eden takih tipov je znan kot Microwire™, ki ga je ustvaril National Semiconductor®. Je glavni in podrejeni tip, kjer glavna naprava nastavi uro za sinhronizirano komunikacijo s podrejeno napravo. Podobno kot tehnika master to slaves, ki jo zagotavlja Microwire™, je serijski protokol za serijski vmesnik (SPI), ki ga je razvila Motorola®, dodatno dodal možnost za več nadrejenih, ki lahko komunicirajo z več podrejenimi enotami v polnem dupleksu.