Številni davčni organi dovoljujejo davčno priznane stroške selitve za posameznike in podjetja, ki se selijo zaradi zaposlitve ali poslovne namene. Dve glavni vrsti davčno priznanih stroškov selitve sta tista, povezana s selitvijo ali shranjevanjem predmetov, in tista, ki so potni stroški, ki nastanejo kot posledica selitve. Da bi posamezniki in podjetja izpolnjevali pogoje za davčno priznane selitvene stroške, morajo običajno izpolnjevati vrsto predhodnih meril primernosti, kot so preizkusi časa in razdalje, povezanih s selitvijo.
Vrste stroškov selitve, ki se štejejo za davčno priznane, na splošno zajemajo vse stroške, ki so v danih okoliščinah razumni. Davčni organ in sodišča v jurisdikciji imajo na splošno diskrecijsko pravico, da ugotovijo, kaj je razumno ali nerazumno. Stroški, povezani s selitvijo, kot so stroški najema selitvenih tovornjakov, fizična pomoč pri selitvi in stroški kratkoročnega skladiščenja, so na splošno sprejeti kot razumni. Potni stroški, kot so stroški plina in prenočišča, se prav tako štejejo za razumne davčno priznane selitvene stroške.
Običajno obstajajo številne omejitve, ki jih davčni organ v jurisdikciji postavi na davčno priznane stroške selitve, da prepreči zlorabo ugodnosti odbitka. Na primer, stroški, povezani z obroki, zabavo, stroški, povezani z nakupom ali prodajo stanovanja, davki na nepremičnine, varščine in povratna potovanja v prejšnje prebivališče običajno niso dovoljeni kot davčno priznani stroški selitve. Prav tako odbitki za potovanje običajno veljajo za najbolj neposredno pot od prejšnjega naslova do novega naslova. Obvozov, ki so narejeni na poti do nove destinacije, vendar so nepomembni ali nepotrebni za selitev, običajno ni mogoče odšteti kot stroške selitve.
Številne jurisdikcije nalagajo dodatne omejitve in merila, ki jih morajo posamezniki in podjetja izpolnjevati, da uveljavljajo davčno priznane stroške selitve. Te omejitve običajno zahtevajo, da je selitev povezana z zaposlitvijo ali podjetjem, lokacija novega delovnega mesta ali podjetja mora biti določena oddaljenost od prejšnjega delovnega mesta ali podjetja, v primeru posameznih zaposlenih pa morajo delati na novo službo ali lokacijo za določeno število ur vsak teden. Na primer, v Združenih državah lahko posamezniki in podjetja odštejejo stroške selitve od dohodnine, če se selijo več kot 50 milj (80.5 km) zaradi zaposlitve in bodo delali vsaj 39 ur na teden. Poleg tega podjetja, kot so partnerstva, samostojni podjetniki in družbe z omejeno odgovornostjo, ki imajo možnost poročati o svojih poslovnih prihodkih, odhodkih in odbitkih od svojih davkov, ne morejo dvakrat odbiti selitvenih stroškov; namesto tega se morajo odločiti, ali bodo stroške odšteli kot stroške selitve ali poslovne stroške.